Kolesarjenje po Panonski nižini, 5. del

Za konec drugega dne smo morali še prestopiti hrvaško-srbsko mejo. Že zadnjih pet kilometrov kolesarjenja po Hrvaški je bilo nenavadno malo prometa, cesta pa izjemno široka, verjetno zgrajena še pred zadnjo vojno. Na hrvaški strani smo formalnosti hitro opravili in se s kolesi podali čez most, ki prečka reko Donavo. Na srbski strani smo najprej srečali dolgo kolono tovornjakov, ki so čakali na prestop meje. Na srečo smo se lahko s kolesi brez težav peljali mimo. Mejni uradniki so bili zelo resni in pomembni, zato smo pazili, da ne bi koga dodatno ujezili. Že tako smo kot skupina slovenskih kolesarjev vzbujali veliko pozornosti. Dokumente nem je pregledala skrbno urejena in naličena mejna uslužbenka, kot se v Srbiji spodobi, a delala je bolj počasi. Še več težav pa je imel naš spremljevalec Janez s prikolico za prevoz koles. Srbski cariniki so zahtevali homologacijo za prikolico, kar se nam je zgodilo prvič, čeprav smo s to prikolico že pet let brez težav prečkali številne meje. Tudi fotokopirana homologacija jim ni bila dovolj, želeli so namreč originalni dokument. Po birokratsko natančnem pregledu dokumentacije so ga vendarle spustili naprej.

Muzej batinske bitke

Ko smo se končno zbrali, smo si ogledali muzej batinske bitke, ki je posvečen eni največjih bitk na jugoslovanskem ozemlju med drugo svetovno vojno. Kompleks, odprt leta 1976, prikazuje dogajanje iz novembra 1944, ko so partizanske in sovjetske sile (približno 100.000 vojakov) skušale prečkati Donavo in premagati nemško obrambo. V 18-dnevni krvavi bitki je življenje izgubilo 750 jugoslovanskih partizanov, 1.297 pripadnikov sovjetske Rdeče armade in okoli 2.500 nemških vojakov. Poseben simbol tega zgodovinskega dogodka je obelisk na tako imenovani krvavi koti 169, hribčku Gradac na hrvaški strani Donave, ki se lepo vidi tudi s srbske strani. Spomenik, visok 26,5 metra, je delo kiparja Antuna Augustinčića in prikazuje pogumno borko Julko, ki naj bi po legendi kot prva prečkala mrzlo Donavo v napadu na nemške položaje. Po ogledu zunanjosti muzeja smo kolesarili še nekaj kilometrov in prispeli v turistično naselje tik ob Donavi, kjer je bil naš cilj. Najprej smo pospravili kolesa, nato se je del skupine nastanil v sobah, drugi del pa so organizatorji odpeljali v bližnje mesto Bezdan, kjer so se nastanili v prijetni hiši.

Zvečer smo se vsi ponovno zbrali na terasi s pogledom na Donavo. Dan smo zaključili ob tipični panonski večerji, ki jo je spremljala živa romska glasba. V prijetnem vzdušju ob dobri hrani in glasbi smo se sprostili ter uživali v nepozabnem večeru ob eni najlepših evropskih rek.