Kolesarjenje po Panonski nižini, 8. del

Popoldne smo s kolesi nadaljevali pot proti mestu Apatin. Trasa je potekala mimo vojaškega letališča in mislim, da je bil v vsaki skupini nekdo, ki je tu služil vojaški rok. Žal se nismo mogli ustaviti, ker je to še danes vojaško območje in zato tudi posebej zastraženo.

Apatin so v času Avstro-Ogrske naselili nemški kolonisti (Donauschwaben), kar je močno vplivalo na arhitekturo in kulturni razvoj mesta. Znan je bil po obrtniški in industrijski dejavnosti, še posebno po ladjedelništvu in pivovarstvu. Želeli smo si ogledati notranjost pivovarne, a nam je prijazna vratarica razložila, da muzej ne obratuje več, odkar je apatinsko pivovarno skupaj z večjimi srbskimi pivovarnami kupilo podjetje Molson Coors. Takrat so tudi začeli variti pivo Jelen.

V mestu je kopališče Junaković, ki je znano po termalnih vrelcih in zdraviliških storitvah. V bližnji restavraciji smo si privoščili domače pivo in nato nadaljevali pot skozi območje Apatinskega rita, kjer smo opazovali bogato floro in favno, predvsem ptice – najbolj znanih jelenov pa žal nismo videli. Ta naravni rezervat imenujejo tudi Gornje Podunavlje (Zgornje Podonavje) in je del biosfernega območja Evropska Amazonka, ki se razprostira čez pet držav ob Muri, Dravi in Donavi. Mimo zelenih gozdov in širokih njiv smo prikolesarili nazaj na izhodišče današnjega dne.

Zvečer smo ob večerji ponovno prisluhnili znanim starogradskim pesmim, značilnim za te kraje. Gre za glasbeni žanr, ki združuje elemente madžarske, avstrijske, srbske, romske in celo turške glasbe, kar odraža kulturno raznolikost regije. Pesmi so se razvile v 19. in začetku 20. stoletja kot del mestnega življenja, predvsem v gostilnah, kavarnah in na družabnih dogodkih. Besedila starogradskih pesmi so pogosto ljubezenska, nostalgična ali melanholična ter opevajo življenje v mestih, hrepenenje, ljubezenske zgodbe in spomine na pretekle čase. Med najbolj znanimi pesmimi tega žanra so Ko te vidim na sokaku, Na te mislim, Fijaker stari, U tem Somboru in mnoge druge.

Naslednji dan smo še zadnjič prestopili srbsko-hrvaško mejo in se tik za mejo povzpeli na hribček Gradac na hrvaški strani Donave, kjer smo si od blizu ogledali spomenik batinski bitki, ki prikazuje pogumno borko Julko.

Pot smo nato nadaljevali po hribu Banska kosa, ki je gričevnat hrbet v Baranji, na severovzhodu Hrvaške. Razteza se v smeri severozahod–jugovzhod in ločuje rodovitno Panonsko nižino od poplavnih ravnic Drave in Donave. Nato smo se spustili na severni del hriba in se nekaj časa vozili tik pod njegovim vznožjem.

Zatem smo se povzpeli na najvišji vrh naše štiridnevne avanture – Kamenjak, ki leži na 244 metrih nadmorske višine in ponuja čudovit razgled na baranjske vinograde ter reko Donavo. Po krajšem postanku smo se spustili v vas Karanac, kjer nas je že čakal kombi. Tam smo se pripravili na pot domov.

(Konec)