Koncert

Dobila sva vstopnice za obisk zlatega abonmaja v Cankarjevem domu. Gostoval je simfonični orkester iz Basla. Solistka je bila mlada violinistka. Igrali so skladbe Dvořáka in Čajkovskega, romantika torej. Slovanska duša nam je položena v zibko. Romantični zvok je širok in poln. Romantiki opisujejo naravo, ljudsko izročilo, preteklost. Ker ustvarjajo v 19. stoletju in je to čas narodnega prebujanja, si jih pogosto dežele prisvojijo kot svoje narodne idole. Orkester je bil čudovit, glasba me je odnesla in pobožala. Nikakor nisem strokovnjak za simfonično glasbo. Poslušalec pač, precej hitro je vse lepo in dobro. Sedela sva čisto pod odrom, na dodatnih sedežih v prvi vrsti. Ne moreš drugače, kot da opazuješ glasbenike pri njihovem delu. Pravzaprav sem jih ves čas gledala v njihove noge in čevlje. Obleka profesionalnih glasbenikov je zelo dolgočasna, črna. Ženske imajo nekoliko več izbire, čeprav prevladujejo hlače. Kako smešno, ženske nosijo hlače tudi na odru. Kot da je to hiba družbe zadnjih sto let. Moški so v frakih. Edino pri obutvi so lahko malo bolj svobodni. Ženski čevlji so bili pogosto okrašeni z biseri, vsi moški so imeli čevlje s sijajem. Ko gledam profesionalne glasbenike na odru, razmišljam, kakšen je njihov poklic. Koliko let študija, truda in vaje je potrebnih, da postaneš član takšnega orkestra. Vsaj tretjina članov orkestra je bila azijskega porekla. Ti so pripravljeni za manj denarja še več vaditi in se odreči vsemu. V orkestru so stari in mladi. Pri mlajših je videti, da imajo še nekoliko več energije in volje. Pri starejših človek ne more mimo občutka, ki je lahko tudi lažen, da so že nekoliko utrujeni, da ne rečem naveličani. Vsi čakajo, da se njihova služba zaključi. Eni imajo v tem obdobju več energije, drugi manj. Prejšnji teden smo imeli v šoli koncert, poimenovali smo ga Pozdrav pomladi. Nastopili so dijaki, učitelji in povabljena gostja Maja Keuc. Mladi so navdušeni, toni so, kakršni so, eni so bolj zveneči, drugi manj. Kakšen akord zveni v svoji polnosti, drugi manj. Vedno lahko še kaj izboljšamo. Koncert je bil v šolskem parku, kar je naša posebnost in prednost. Govorila sem z enim od očetov, ki je glasbenik. Takole je rekel: »To je super. Dobro, da imajo mladi možnost preizkusiti se na odru. Dobra energija je tukaj. Čutita se mladost in želja po ustvarjanju.« Ta dva koncerta med seboj nista primerljiva. V Cankarjevem domu so bili obiskovalci starejši. Ne bi se zmotila, če bi rekla, da je bila povprečna starost obiskovalcev več kot 65 let. Seveda, zlati abonma ima tudi svojo ceno. V šoli smo ves čas med mladimi. Mladi odraščajo, meni pa se zdi, kot da se jaz ne staram. Dobro, da se mi tako le zdi …