Korenine izgorelosti

Kronična utrujenost ni zgolj fizična težava, temveč pogosto odseva globoke vzorce, ki izhajajo iz otroštva. Pomemben dejavnik pri razvoju tega sindroma je pomanjkanje ljubečih in stabilnih odnosov v zgodnjih letih življenja. Otroštvo je obdobje, ko otrokove možganske in telesne strukture hitro rastejo in se razvijajo (beri knjigo Prvih 1000 dni, Gostečnik C.). V tem času ljubeč stik, varno okolje in prisotnost staršev gradijo osnovo za zdravo fizično in psihično življenje. Eden ključnih elementov v otrokovem razvoju je pogled v oči. Takrat mati in otrok vzpostavljata močno čustveno vez. Ta na videz preprost pogled prenaša občutke varnosti, ljubljenosti in sprejetosti. Raziskave (npr. v Google odtipkamo: Still face experiment) so pokazale, da se otrok, ki je deležen odsotnega pogleda in čustvene neodzivnosti, hitro začne počutiti negotovega, zbeganega, zavrnjenega. Če je to pogosto, lahko taki otroci kasneje v življenju razvijejo različne fizične in psihične težave, vključno s kronično utrujenostjo.

Pomemben je tudi odnos med staršema. Harmonija in ljubeče sodelovanje med materjo in očetom otroku prinašata občutek varnosti, stabilnosti in vzora za kasnejše odnose v življenju. Otrok, ki odrašča v ljubečem okolju, bo lažje vzpostavljal zdrave meje, bolj uravnaval stres in skrbel za svoje psihofizično stanje. Nasprotno pa lahko otroci, ki odraščajo v okolju, kjer vladajo konflikti, zanemarjanje ali čustvena odsotnost, postanejo bolj nagnjeni k pretiranemu delu, perfekcionizmu in samokritičnosti.

Ti otroci se pogosto naučijo, da morajo za ljubezen in pozornost nekaj narediti – bodisi biti pridni bodisi izjemno uspešni – kot da so oni odgovorni za stik. V odraslosti zato pogosto postanejo deloholiki, ki se vedno trudijo dokazati svojo vrednost, a jih ta nenehna potreba po potrditvi izčrpava. Vodi v izgorelost.

Da bi preprečili razvoj teh težav, je ključno, da so starši prisotni v otrokovem življenju ne le fizično, temveč tudi čustveno. Otrok potrebuje občutek, da je viden, slišan in ljubljen brezpogojno. Pogledi v oči, prisrčni dotiki, čas, igra in čustvena povezanost gradijo osnovo, ki otroku omogoča, da odraste v osebo z zdravim občutkom lastne vrednosti.

Tako dokazuje znanost, kako pa je to, v življenju ni treba hoditi daleč. Poznamo skrajnosti – ljudi, ki so imeli grozne razmere doma: odraščali v alkoholizmu, ob ločenih starših, ob pretepanju, vojne zgodbe, delo v tujini ... in kako se je takšnim ljudem razpletlo življenje. Žal je danes malo zavestnih staršev, da bi čas namenjali najprej svojim otrokom. Pomembne so kariere, potovanja, zabave, lepe obleke, denar, delo, uspeh … Vsega imamo v izobilju. Le časa za otroke zmanjka. Upravičeno nam bodo očitali: »Zamočila sta.«