Kremne rezine

Vsi poznate »kremšnite«​, najbolje blejsko in imamo približkov, kar jih hočemo. Če peljemo tujce na Bled, morajo poskusiti »kremšnito«. Če jih peljemo v lepo restavracijo s pogledom na jezero, plačamo pogled. Tedaj vedno rečem sama pri sebi, kako je draga tale »kremšnita«. V samopostrežni slaščičarni je to čudo Bleda nekoliko cenejše, vendar je še vedno drago. Nikoli še nisem delala »kremšnit«, sedaj sem imela razlog. Želela sem jih pripraviti za svojega očeta, pa sem poskusila. V upanju, da imam nekaj slaščičarskih veščin, sem mislila, uspelo mi bo, saj mi skoraj vedno.

Lotila sem se zbiranja receptov. Za vsak primer sem poklicala tudi sosedo, ki jih je pripravljala že večkrat. Pri prebiranju receptov se mi je zdelo, da je pri sladici najbolj zahtevno dejstvo, da rezina ne razpade, se ne sesede, da ne nastane zmes, ki jo lahko naložiš na krožnik samo z zajemalko. Na receptih je pisalo, naj bo mleko čim bolj mastno, tako bodo okusnejše. Na vasi imamo mlekomat s kakovostnim mlekom. Tam zraven imamo na voljo tudi jajca iz pašne reje, potrebujemo še listnato testo, sladkor, vanilj, rum, limonin sok in moko. Nič posebnega. Potem sem se lotila dela. Stepla sem rumenjake s sladkorjem, zavrela mleko, posebej sem pripravila sneg. V zavreto mleko prilijemo jajčno maso, tako je pisalo na receptu. Vse skupaj kuhamo 13 minut in med tem moramo maso nenehno mešati z metlico. Potem sem maso vlila v sneg in vse skupaj v pekač. To sem postavila čez noč v hladilnik. V receptu je pisalo, da prava »kremšnita« miga v bokih, torej da je dovolj trdna in hkrati mehka, da se malo potrese, zaziba, kot ženska v bokih. Naslednji dan pogledam pekač in ga malo potresem. Mislila sem si, morda je to to. Maso premažem s sladko smetano. Na vse skupaj položim kvadrate listnatega testa in vse skupaj še malo postavim v hladilnik. Potem začnem rezati. Prva je bila malo čudna, kar se mi je zdelo razumljivo. Prva se pogosto ponesreči. Odrežem drugo in tudi ta je bila ponesrečena. Ni migala v bokih, je kar tekla kot počasna lava. Poskusim še tretjo in tudi ta ni bila nič boljša. Med tem so že prišli otroci in radovedno opazovali, kako je vse skupaj uspelo. Svečano sem naznanila, da ni uspelo in da razmišljam, kaj lahko naredim. Imam veliko majhnih kozarčkov za sladice v lončkih. Vse skupaj sva z Evo zložili v kozarčke, listnato testo sem narezala na še manjše kvadratke in jih položila na vrh zmesi v kozarčkih. Potresla sem s sladkorjem v prahu. Če bi prišel neznanec in ne bi vedel, da je to ponesrečeni poskus »kremšnit«​, bi brez dlake na jeziku ugotovil, da je to neka zelo imenitna sladica v lončku. Tako smo rešili, kar se je rešiti dalo. Sladica bi brez problema lahko končala v smeteh. Nastala je zmešana kremna rezina v lončku. Vsi so rekli, da je čudovita.