Kultura, zgodovina in trajnostni pristop (2)

Dvorec Eggenberg, ki stoji na obrobju mesta Gradec, letos praznuje štiristo let. Ob tej obletnici so pripravili tudi inovativni multimedijski prikaz zgodovine z naslovom Ambicija in iluzija. Razstava bo na ogled vse do začetka letošnjega novembra. V Gradec se na ta poseben način vračajo pomembni artefakti plemiške družine, slike, skladbe.

Gradec ponuja tudi obisk številnih muzejev. Najstarejši in drugi največji v Avstriji Universalmuseum Joanneum združuje kar 20 muzejev in en živalski vrt na 14 lokacijah po vsej Štajerski. Posebnega vodenja se lahko udeležite v Etnološkem muzeju pri Pavlovih vratih in v Muzeju zgodovine. Izvedeli boste veliko zanimivega o prehranjevalnih navadah naših prednikov. Obljubljajo pa, da ob obisku pridejo na svoj račun tudi brbončice obiskovalcev.

Potem je tu še mladi nagrajeni Salon Stolz, ki predstavlja življenje in delo graškega dirigenta ter skladatelja Roberta Stolza in spodbuja igrivo raziskovanje glasbe za vse generacije.

Gradec je že 25 let na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine. Je mesto, kjer se zgodovina srečuje z inovacijami, mediteranski utrip spremlja vsakdan in trajnostni pristop ni modna muha, temveč vsakodnevna praksa. In odlična izbira za trajnostno raziskovanje mesta je nakup kartice Graz Card, ki vključuje brezplačen javni prevoz in vstop v številne muzeje, celo vzpenjača na grajski hrib Schlossberg je vključena. Gre za priljubljeno turistično točko v središču mesta z gradom, s katerega se lepo vidi mesto. V samem mestu pa so zelo priljubljene pohodniške poti, ki vodijo do najlepših razglednih točk in ponujajo popolno ravnovesje med gibanjem, naravo in mestnim utripom. Po vsem mestu najdete brezplačne pitnike, navdušujejo se nad sistemom uživanja kave na poti in skodelicami za večkratno uporabo, na podoben način pa v Gradcu razmišljajo tudi o trajnostnem sladolednem doživetju, in če pogledamo v grobem, je njihova filozofija precej podobna tisti iz restavracije Grič.

V času našega obiska Griča je bilo ravno nekaj dni pred štiridesetim rojstnim dnem glavnega kuharja, zato je bilo čutiti rahel nemir skrivnostnosti med osebjem, ki je prijazno razlagalo sestavo jedi na krožnikih pethodnega menija.

Z vsakim novim krožnikom so se okusi nadgrajevali in pričakovanja okusov so se stopnjevala od enega krožnika do drugega. Priznam: že dolgo me okušanje ni tako navdušilo, čeprav je bil na začetku prisoten celo strah, da bo kuharski mojster Luka Košir s svojim kulinaričnim pristopom mogoče za moj okus prenapreden. A ni bil. Žele bombon limonske trave, hibiskusova magdalenica, suho zorjena raca z brezovim sirupom, rdečo čebulo, ribezom, kapucinko in borovim oljem; pa menihova brada v kombinaciji s sipo, mavrahi pa s prekajenim kozjim sirom … Okušali smo sončnični miso, črno trobento z rdečo peso in višnjami, radičem v figovem kisu … Kulinarični ocenjevalci bi uporabili izraze, kot so harmonično, ravno prav vsega, ne presladko, ne preslano, izjemno ..., in še kakšen zapleten superlativ bi uporabili. Sama lahko rečem le: brbončice so se veselile z lastnico.

(Konec)