Kulturni praznik

Ko bo izšla ta številka časopisa, bo dan pred slovenskim kulturnim praznikom. Zvečer bo v Cankarjevem domu osrednja proslava v čast kulturi, kjer vsako leto podelijo nagrade najbolj zaslužnim v kulturi. Narod brez kulture bi bil precej drugačen. Ne vem, če bi propadel ali ne obstajal več. Gotovo so narodi, ki sami ne ustvarjajo veliko, pa vseeno živijo. Slovenci smo drugačni. Koliko pesniških zbirk in knjig izide na leto, niti ne vem. Vem le, da je ta številka zelo velika in da se v tem lahko kosamo z velikimi narodi. Da Slovenci obstajamo kot narod, je prav gotovo zaslužna kultura. Po jeziku narod je in obstaja ali pa ga ni več. Osrednja proslava bo v Ljubljani. V prenekaterih vaseh po našem podeželju bodo pripravili svoje proslave in prireditve, ki bodo bolj lokalno obarvane. Kot recitatorji, pevci ali glasbeniki bodo nastopili domačini, ki so aktivni v kulturnem društvu. Vedno je nekdo scenarist, idejni vodja, ki si vse skupaj zamisli, drugi pa izvedejo. Tudi v našem kulturnem društvu je tako. Običajno izberejo enega pesnika, ki ga predstavijo občinstvu in ne nazadnje tudi članom kulturnega društva. Ko dobiš pesem in jo moraš recitirati, se tudi sam poglobiš v avtorjevo delo in življenje. Tako mladim ostane od naših pesnikov še kaj več, kot so se morali naučiti v šoli, in pesmi med nami živijo naprej. Letos je 180 let od rojstva goriškega slavčka, Simona Gregorčiča. Kako preroško je napovedal usodo naroda in kdo ne zna vsaj kakšnega verza …. Krasna si brhka hči planin, brhka v prirodni si lepoti … Ali pa Nazaj, zakaj nazaj? Nazaj v planinski raj. Kdo ne pozna ponarodele uglasbene pesmi Zakrivljeno palico v roki? Kako prav nam pride, če znamo kdaj kakšno pesem ali odlomek iz kakšne knjige na pamet. So samotni trenutki, ko morda nekje hodiš, se voziš ali delaš, pa ti pridejo na misel verzi in pesmi, ki jih znaš na pamet. Na svojih kolesarskih in pešpoteh sem si neštetokrat prepevala in sama sebi recitirala pesmi, ki jih znam na pamet. Najpogosteje so Prešernove pesmi. Kolikokrat smo se z dijaki zapletli v pogovor, ko so morali pri slovenščini na pamet recitirati kakšno pesem. Kako je to težko in brez veze, potem pa jim jaz zrecitiram ta isto pesem, ki jo tako težko gulijo in ponavljajo. Najprej debelo gledajo, potem osupnejo in na koncu vprašajo, zakaj pa vi to znate? Saj niste profesorica slovenščine in vaše šolanje se je končalo že pred več leti. Pač, znaš, ker ti je nekaj všeč, ker si se enkrat naučil, pa ni treba, da vse pozabiš, ker Slovenec zna kaj slovenskega povedati, ker je to moj jezik in ker je kultura v mojem jeziku tako lepa in pomembna, da jo lahko uporabim, ko sem sama, ko imam goste, ko sem jaz v gosteh, ko sem v stiski in na teh … Ko brez miru okrog divjam … pa ne boste rekli, da se vam to nikoli ni zgodilo.