Lepa izkušnja, ki pa je ne bi ponovil

Čeprav je na prvi pogled deloval nekoliko zadržan, je hitro postalo jasno, da se pod kavbojskim klobukom skriva človek, ki ima veliko povedati – le da tega ne želi vedno deliti pred kamerami. Peter je pravi gorenjski kavboj: delaven, preprost, z nogami trdno na tleh in s srcem, ki najraje utripa tam, kjer zadiši po senu. Ni človek velikih besed, zato pa govori s svojimi dejanji – s predanostjo, potrpežljivostjo in spoštovanjem do ljudi ter živali, ki ga obkrožajo.

Je strasten konjenik, predsednik konjeniškega kluba in ponosen lastnik konj, ki mu pomenijo toliko, kot marsikomu družinski člani. Ježa je zanj prav posebna terapija, način življenja, ki mu daje mir, svobodo in občutek pripadnosti. »Vsakič, ko grem jezdit, je nekaj posebnega – če sem sam ali v družbi drugih konjenikov,« pravi. Kantri glasba, kavbojski škornji, potepanje po gozdnih poteh – to je njegov svet. Ne pa televizija. Ironično je prav televizija prišla k njemu. »Če me ne bi prijavile natakarice, se sam nikoli ne bi,« priznava. »Nimam rad pozornosti. Ampak ko sem že bil prijavljen, sem si rekel – bom pa poskusil.« In poskusil je.

Šov je bil za Petra zanimiva in v marsičem nova izkušnja, saj se prej ni nikoli srečal s takšnim načinom dela in stalno prisotnostjo kamer. Kljub začetni zadržanosti se je hitro prilagodil in poudaril, da je bilo sodelovanje s snemalci ter preostalo produkcijsko ekipo zelo pozitivno. Z njimi se je dobro razumel, vzdušje na snemanju je bilo prijetno in profesionalno, zato mu je prav ekipa pomagala, da je ob številnih novostih ostal sproščen ter celoten projekt doživel kot zanimiv. »Super izkušnja, ampak je ne bi ponovil,« pove iskreno. Ne zato, ker bi bilo v šovu karkoli slabega – preprosto zato, ker Peter ni človek kamer in medijske izpostavljenosti.

Ko so tekmovalke vstopile na njegovo domačijo, ni čutil nobenega posebnega stresa niti ljubezenskega vznemirjenja. »Občutki so bili povsem normalni, nič pretresljivega,« se zasmeji ob spominu. Prav tako ni niti slutil, katera izmed deklet bi mu lahko bila blizu. Za njegovo srce sta se sprva borili Domžalčanka Monika Svetlin in Katja Pernuš iz Podnarta, kasneje pa sta se Petrovim izbrankam pridružili še Mariborčanka Nina Radi ter Viktorija Utroša iz Črenšovcev. Slednja se je pred tem borila za srce Dejana Ponikvarja. Čeprav se je sprva zdelo, da je Petra najbolj očarala Monika, se je s prihodom Nine vse spremenilo.

Peter je vedel, da je bila Nina že prej del več resničnostnih šovov, kar je pri njem sprva vzbudilo nekaj dvoma. Njen nastop pred kamerami je deloval zelo sproščeno, zato se je spraševal, ali je prihod v oddajo iskren ali le še ena izkušnja v nizu televizijskih projektov. »Seveda je bil na začetku dvom. Malo me je motilo, priznam. Spraševal sem ekipo, ali je to kaj nastavljeno.«

Kljub začetnim zadržkom pa sta se sčasoma začela povezovati na način, ki ni imel nič opraviti s kamerami. Imela sta podobno življenjsko izkušnjo – izkušnjo bolezni, ki ju je oba zaznamovala in jima pustila globoke brazde, a tudi močno osebno rast. »Z Nino sva se bolj povezala zaradi enakih izkušenj,« pove Peter in doda, da sta se zato tudi lažje pogovarjala.

Ko je prišel čas za končno odločitev, je Peter sledil občutku. Izbral je Nino. Izlet sta preživela v Münchnu, sredi Oktoberfesta, kjer sta lahko za trenutek odložila resnost snemanja in se prepustila bolj sproščeni energiji. Tam sta imela prvič res dovolj prostora, da se pogovorita brez prisotnosti drugih deklet in brez občutka tekmovanja. A vendar – ali je bila ta povezanost dovolj močna, da je preživela tudi po tem, ko so se kamere ugasnile? To je tisto vprašanje, ki si ga gledalci zastavljajo zdaj, ko se šov približuje finalu. Peter pa odgovora (za zdaj) še ne razkriva.