Cerkev sv. Tomaža s fantastično kuliso v ozadju. / Foto: Jelena Justin

Cerkev sv. Tomaža s fantastično kuliso v ozadju / Foto: Jelena Justin

Loška hišna gora

V zadnji številki Gorenjskega glasa v letu 2024 sem objavila zapis o vzponu na Lubnik. Vesela sem, da rubriko še vedno aktivno spremljate, zato v tej številki opis ponavljam, a z manjšim popravkom, na kar so me opozorili domačini.

Hišna gora Škofje Loke se s svojimi 1025 metri nadmorske višine dviga iz starega mestnega jedra in bdi nad loškim gospostvom. Pravzaprav res že zelo dolgo nismo bili na Lubniku, zato ga bomo danes ponovno obiskali. Ne nazadnje prihajajo meseci, ko bo nižje ležeče hribovje še kako obiskano. Na Lubnik bomo šli tokrat s Praprotnega oz. Svetega Tomaža.

Zapeljemo se v Škofjo Loko in nadaljujemo proti Selški dolini. Peljemo mimo športne dvorane Poden, skozi semaforizirano parkirišče in mimo table, ki označuje konec Škofje Loke. Nadaljujemo v smeri Železnikov. Ko cesta Škofja Loka–Železniki prvič po mostu preči reko Selško Soro, bodimo pozorni na smerokaz Praprotno/Sveti Tomaž, ki nas usmeri levo navzgor. Cesta se vzpenja, peljemo skozi Praprotno in nato dosežemo vas Sveti Tomaž. Naj opozorim, da je okoliška zemlja zasebna lastnina, kar oteži parkiranje. Ne bodimo nesramni in ne parkirajmo vsenaokrog! Če se odločimo za omenjeno izhodišče, se dogovorimo s kakšnim od domačinov, kje lahko parkiramo. Velika težava lahko nastane, če – recimo po dežju, ko je zemlja namočena – parkiramo na razmočenem travniku. Težko bomo speljali ali pa bomo celo potrebovali pomoč kmeta s traktorjem. Bodimo spoštljivi in prijazni že ob prihodu, ne šele takrat, ko potrebujemo pomoč.

Zavedajmo se, da se je za vsako turo treba primerno pripraviti, pa tudi če gre za hišno goro Škofje Loke.

Vzpon začnemo naravnost, v smeri Lubnika. S kolovoza nas markacija usmeri levo na markirano planinsko pot, ki se strmo povzpne skozi gozd. Višje dosežemo kolovoz, a ga zelo hitro spet zapustimo. Sledi še en kratek del strmega vzpona skozi gozd, ko spet dosežemo kolovoz. Ta se malce naprej priključi makadamski cesti, ki nas v rahlem vzponu pripelje do domačije Zalubnikar. Cesta dobi asfaltno podlago in se strmo dvigne do prevala, kjer je razpotje. Če upoštevamo smerokaz, gremo po ozki planinski stezici na drugo stran, kjer dosežemo makadamsko pot, lahko pa na to makadamsko pot zavijemo že na razpotju in se izognemo krajšemu vzponu. Po makadamski cesti nadaljujemo v smeri Lubnika. Pot se zmerno vzpenja in preide v gozd. Z desne se nam priključi še markirana pod iz Breznice pod Lubnikom, mi pa nadaljujemo levo po kolovozu, ki postaja vse slabši. V tem delu je tudi nekaj bližnjic, ki jih s pridom izkoristimo. Če je pot zasnežena, bodimo na bližnjicah previdni, saj so te strmejše kot običajna kolovozna markirana pot. Tik pod vrhom Lubnika se pridružimo markirani poti, ki pripelje iz Gabrovega, tej se je nižje priključila tudi grebenska pot iz Vincarij.

Lubnik je čudovit razglednik, saj se nam pokaže veriga Kamniško-Savinjskih Alp: Menina planina, Velika planina, Krvavec, Zvoh, Kalški greben, Skuta, Grintovec, Kočna, Cjanovca, Lanež, Mali Grintovec, Bašeljski vrh, Storžič, Velika in Mala poljana, Tolsti vrh, Kriška gora, zadaj pa greben Karavank z mogočno Košuto, pa Begunjščica, Vrtača, Stol, Vajnež, Struška, Golica itd. Na dosegu roke so tudi Julijske Alpe, sploh izrazit je Triglav in greben Bohinjsko-Tolminskih gora. Če pogledamo proti vzhodu, vidimo celo Kum, pa še kakšen vrh Posavskega in Zasavskega hribovja. In na koncu še pomembno obvestilo: Dom na Lubniku je zaradi pomanjkanja vode DO NADALJNJEGA ZAPRT. Ko bodo razmere dopuščale nemoteno delovanje in poslovanje, vas bodo o tem pravočasno obvestili. Spremljajte jih na Facebook profilu.

Z vrha sestopimo po poti vzpona.


Nadmorska višina: 1025 m
Višinska razlika: 400 m
Trajanje: 2 uri
Zahtevnost: 3 / 5