Macesni

Jeseni se macesni obarvajo rumeno in odvržejo svoje iglice. Zelena se preliva v rumenkasto oker barvo, ko jih obsveti sonce, se zdi, kot da žarijo. Drobne iglice žarijo v sončni svetlobi, nad njimi je modro nebo z belimi oblaki … verjamem, da se mnogim prikažejo v ozadju stene Male Mojstrovke in majhna jezerca, v katerih se odseva barva sivo bele stene in za njo zlato rumeni macesni. Vsi veste, kateri kraj imam v mislih, Slemenovo špico nad Vršičem. Že mnogo let so tam macesni in že mnogo let ljudje jeseni v trumah romajo z Vršiča proti Slemenu, da bi videli to igro barv, svetlobe in narave. Ko na spletnih omrežjih zakrožijo lepe fotografije, ki so vsako leto zaradi boljše tehnike bolj izpopolnjene, motiv pa je isti, se ljudje podajo na pot. Kot da bi bili v deželi samo tam macesni in nikjer drugje. Rok me je prepričal, da se na zahodu že kažejo oblaki, zato sva šla raje proti vzhodu. Odločila sva se za Javorov vrh. Tudi v Potočah je bilo polno avtomobilov, pot proti Potoški gori je bila praktično prazna. Do jase na Potoški gori skoraj ne srečaš macesna. Opazujeva zaraščanje pogorišča, nove vikende, ki so nastali potem, ko so v požaru marca 2023 nekateri zgoreli, praktično na isti izohipsi le nekaj metrov stran pa so drugi ostali celi. Ni pojasnjeno, zakaj, ali so nekatere pravočasno ščitili pred ognjem ali se je vžgal kakšen bencin v drvarnici ali jih je obvaroval križ in podoba sv. Florjana. Marsikaj govorijo, gozd pa se še nekaj časa ne bo obnovil. Jelenjadi je vedno več in mlada drevesa bodo takoj objedena, še predno bi lahko pognale nove vršičke in poganjke. Na vrhu Potoške gore je čarobno lepo. Velike bukve so oranžno rjave barve, med njimi se najde nekaj rumenih gorskih javorjev in zelenih smrek. Tako je slikarska paleta jesenskih barv popolna. Pot nadaljujeva proti Javorovemu vrhu in najdemo že kakšen macesen, ki je prav takšen, kot na Slemenovi špici. Prav na vrhu tega hriba so v smeri Grintavca in Kočne sami macesni. Rumeni, oker, nekateri so kje še malo zeleni. Zakaj bi se drenjal proti Vršiču, če najdeš take barve in motive tudi drugje. Ko se spuščava proti Čemšeniku, jih je še več. Pot je lepa, hodiš med travo, gostilna je odlična, boljše ponudbe v planinskih kočah praktično ne najdete. Na poti proti koči sva srečala skupino planincev in gospe pravijo, da so šle gledat macesne na Blejsko kočo in še naprej na Lipanski vrh. Prav tako je izjemno, prav tako lepo, mnogo manj ljudi, zakaj le na Slemenovo špico? V tem trenutku je lepo na Trupejevem poldnevu, pa v loških hribih in na kamniških vršacih, na Košuti in v bohinjskih hribih. Na pot se je treba podati in izognimo se tistemu, kar nam nudijo kot najlepše, neponovljivo. Tam je vedno veliko ljudi, avtomobilov, meni pa je bolj pri srcu tišina in samota.