Marijan na najtežjem maratonu

Član kolesarske sekcije Športnega društva Gorenjski glas Marijan Gros se že vrsto let udeležuje kolesarskih maratonov doma in v tujini. Zadnji teden v juniju 2024 se je skupaj z več kot pet tisoč udeleženci preizkusil na Marmotte Granfondo Alpes, enem najtežjih in najprestižnejših amaterskih kolesarskih maratonov na svetu. Na tej epski preizkušnji morajo kolesarji premagati 177 kilometrov in kar pet tisoč višinskih metrov. Maraton poteka čez pet legendarnih prelazov v francoskih Alpah. Dirka se začne v vznožju središča Alpe d'Huez, v kraju Bourg d'Oisans, ki ima nekaj več kot tri tisoč prebivalcev. Start je ob 7. uri, organiziran pa je v treh skupinah, ki si jih udeleženci izberejo sami glede na pričakovani rezultat.

Po krajši ravninski vožnji je sledil 25-kilometrski stopničast vzpon na prvi prelaz, Col du Glandon (1924 m n. m.), ki zahteva izjemno fizično pripravljenost. Nato je sledil zahteven 20-kilometrski spust v Saint-Étienne-de-Cuines (450 m n. m.). Spusti na tem maratonu so zaradi varnosti kolesarjev časovno nevtralizirani.

Po dolini ob reki Arc se je cesta rahlo vzpenjala do približno 25 kilometrov oddaljenega kraja Saint-Michel-de-Maurienne (720 m n. m.), kjer je močan veter v prsi še dodatno otežil vožnjo. Nato se je začel 12-kilometrski vzpon na Col du Télégraphe (1566 m n. m.), sledil pa je krajši spust v Valloire (1471 m n. m.), kjer je bil štiri dni kasneje cilj četrte etape Dirke po Franciji, na kateri je zmagal Tadej Pogačar. Zatem je kolesarje čakal 16,5-kilometrski vzpon na Col du Galibier (2556 m n. m.), ki je bil eden ključnih izzivov maratona.

Po spustu na Col du Lautaret (2058 m n. m.) je sledilo še 40 kilometrov vožnje do kraja Bourg d'Oisans, kjer se je maraton začel. Cesta se je večinoma spuščala, le zadnji kilometri so bili ravninski. Za zaključek pa je kolesarje čakal še legendarni 14-kilometrski vzpon na Alpe d'Huez (1840 m n. m.) z 21 znamenitimi serpentinami.

Marijan Gros je po dirki povedal: »Z vožnjo sem zadovoljen, še posebej do vzpona na Col du Télégraphe. Smola je bila, da sem na okrepni postaji v Valloiru imel defekt na prvem kolesu. Kombi s tehničnim servisom je bil takrat šele na prelazu Col du Glandon. Tekočina v 'tubeless' plašču je delno zakrpala luknjo, vendar je pri treh barih ponovno začelo puščati. Pred začetkom zadnjega vzpona na Alpe d'Huez je bil plašč na prvem kolesu povsem prazen. S seboj nisem imel več rezervne tekočine niti bombice CO₂. Pomagala sta mi dva navijača na drugem ovinku na Alpe d'Huez. Na vrh sem pripeljal z le enim barom tlaka v prvem kolesu. Neto rezultat 9;13:53 je zadostoval za 64. mesto v starostni skupini M60 med 299 udeleženci ter skupno 2024. mesto med 5058 udeleženci. Glede na vse okoliščine je rezultat odličen.«

Marijana Grosa je na maratonu spremljala tudi njegova žena Tatjana, s katero sta si nekaj dni kasneje ogledala cilj četrte etape Dirke po Franciji v Valloiru. Navdušena sta spremljala solo zmago Tadeja Pogačarja, ki je s pogumnim napadom na Col du Galibier postavil piko na i izjemni predstavi.

»Bila sva le sedemdeset metrov od cilja, nedaleč stran pa je stal velik ekran z neposrednim prenosom etape. Col du Galibier sem prevozil v obratni smeri tri dni prej, zato sem še bolj užival v Pogačarjevem spustu, ko je tik pod vrhom pobegnil in na spustu povečeval prednost pred Vingegaardom,« je navdušeno opisal Gros.

Doživeti takšen spektakel v živo, še posebno ob zmagi slovenskega asa, je bil za Marijana in Tatjano nepozaben trenutek. Navijaško vzdušje in evforija ob prihodu kolesarjev sta le še poudarila veličino dogodka, ki bo ostal v njunem spominu še dolgo.