Med bukvami in skalami: dialog z Velebitom

Smo sredi poletja, ko se večina ljudi med dopustom odpravi na morje. Če smo v Kvarnerju ali Dalmaciji, nam med kopanjem pogled pogosto uhaja proti mogočni gorski verigi, ki se razteza vzdolž obale – to je Velebit, najdaljši gorski greben na Hrvaškem.

Velebit delimo na Severni Velebit, ki je hkrati tudi nacionalni park, Srednji Velebit in Južni Velebit, kjer najdemo enega najbolj znanih predelov – kanjon Paklenice, ki je tudi nacionalni park.

O Velebitu kroži veliko predsodkov, še posebej med tistimi, ki ga nikoli niso prehodili: da je tam poleti nevzdržno vroče, da mrgoli kač, da na vsakem koraku preži medved, da ni nikjer nobene vode ... A ko enkrat resnično stopiš nanj, hitro ugotoviš, koliko omejenih prepričanj nosimo v sebi – prepričanj, ki izvirajo iz »rekla-kazala«, vzgoje ali površnih izkušenj drugih.

Za letošnji dopust sva se s prijateljico Matejo odločili, da prečiva celoten Velebit. Čez greben namreč poteka Velebitska planinska pot (VPP) – vezna planinska pot, dolga približno 140 kilometrov. Ima 22 kontrolnih točk, skupno pa narediš 6000 metrov vzpona in 7600 metrov sestopa. Uradno je razdeljena na devet oziroma deset etap, midve pa sva jo razdelili na sedem. V prihodnjih tednih bom z vami delila opise vsake izmed njih – morda pa še koga navdušiva za podoben podvig.

VPP vodi skozi najzanimivejše predele tega čudovitega pogorja. Planinec ob tem doživi raznoliko in slikovito podobo Velebita – s skalnatimi vrhovi, zelenimi gozdovi in razgledi, ki jemljejo dih.

Pot se začne na Zavižanu in se nadaljuje po legendarni Premužičevi stezi skozi divje kraljestvo Rožanskih in Hajduških kukov, ki jih obdajajo stoletni bukovi gozdovi. V Srednjem Velebitu se povzpnemo na najvišje vrhove in občudujemo impresivne Dabrske kube. Do Baških Oštarij zopet sledimo Premužičevi stezi. Od tam se v dveh dneh približamo Stapini, se spustimo do planote Veliko Rujno, tik pod Bojinim kukom, nato pa sledi vzpon proti dvema najvišjima vrhovoma Velebita: Vaganskemu vrhu in Svetemu brdu. Zaključimo s sestopom proti kanjonu Velike Paklenice, kjer pri vhodu v nacionalni park odtisnemo zadnji kontrolni žig.

Kontrolne točke VPP: Planinski dom Zavižan (1594 m n. m.), Gromovača (1676 m n. m.), Rossijevo zavetišče (1580 m n. m.), Crikvena (1641 m n. m.), Planinska koča Alan (1305 m n. m.), Zavetišče Ograđenica (960 m n. m.), Šatorina (1624 m n. m.), Skorpovac (958 m n. m.) ali Planinska koča Kugina kuća (1180 m n. m.), Bačić kuk (1304 m n. m.), Planinski dom Ravni dabar (723 m n. m.), Baške Oštarije (924 m n. m.), Zavetišče Šugarska duliba (1210 m n. m.), Jelova ruja (950 m n. m.), Stap (960 m n. m.), Veliko Rujno (900 m n. m.), Zavetišče Struge (1440 m n. m.), Vaganski vrh (1757 m n. m.), Sveto brdo (1751 m n. m.), Zavetišče Vlaški grad (1280 m n. m.), Zavetišče Ivine vodice (1250 m n. m.), Dom Paklenica (550 m n. m.), Vhod v NP Paklenica (50 m n. m.).

To je pot, ki povezuje dva narodna parka in planincu omogoča vzpone na najlepše vrhove ter razglede, ki razkrivajo vso lepoto Velebita. Med potjo občudujemo gradbeno mojstrovino Premužičeve steze, bogat rastlinski svet in skrivnostne bukove gozdove. S kančkom sreče srečamo tudi velebitske pastirje, stali bomo pod najvišjo steno Velebita in spoznali, kako so na tem območju nekoč ljudje preživeli.

Prehoditi jo v enem kosu je pravi izziv – fizičen in psihičen. Vse moraš nositi s seboj: hrano, spalno vrečo, podlago za spanje, gorilnik, posodo … Če imaš srečo, prespiš kje v postelji, večinoma pa spiš v neoskrbovanih zavetiščih. Vodo pridobiš iz vodnjakov ali cistern z deževnico – tablete za razkuževanje so obvezna oprema.

Včasih se srečaš tudi s samim seboj – in takrat so pogovori najgloblji. Ja, pot se res začne na Zavižanu, končna pa se globoko v srcu posameznika. In ostane za vedno.

V prihodnjih tednih vas torej vabim, da skupaj z nama prečite Velebit – skozi etape, kot sva jih prehodili midve. Morda pa vas navdušiva, da se tudi vi podate na to edinstveno gorsko avanturo.

(Se nadaljuje)