Med fjordi in ledeniki (3)

Na mednarodni tabor na Norveškem sem se prijavil predvsem zaradi narave, zato nekaj več o tem. Zaradi kamnin, ki sestavljajo Skandinavski polotok, skoraj nobena voda ne ponikne. Vsak potok ostane na površju, vsak dež ustvari prej nevidne reke, po vsakem nalivu pa tla postanejo mokra in prepojena z vodo.

Ker smo bili 1.200 metrov nad morsko gladino, ni bilo dreves, morda le kakšen grmiček. Namesto njih so tla prekrivali lišaji – na tisoče lišajev v turkizno zeleni barvi. Lišaji so znak čistega zraka, predvsem so tla zaradi njih mehka – kot velika in mehka blazina. Brez težav in z veseljem sem se sprehajal bos. Ker voda ne ponikne, skoraj vsaka dva kilometra naletiš na reko. Veliko jih je videti mogočnih in globokih, a v resnici so le široke, saj voda ne more drugam. Poleg tega so Norvežani mojstri shranjevanja in izkoriščanja vodnih virov v najrazličnejših oblikah.

Norveška je znana po svojih ledenikih. Prejšnje leto so se povzpeli na enega od njih, a zaradi slabe izkušnje in pripravljenosti skupine nam tega letos niso omogočili. To je ena izmed stvari, ki te lahko doletijo na takšnih kampih – čeprav nosi tabor ime preživetveni tabor (wild camp), se nanj pogosto prijavijo ljudje, ki planinske čevlje na njem vidijo prvič v življenju. Taki, ki niso navajeni hoje v hrib, daljših odprav ali kampiranja in postavljanja šotorov. Posledice tega nosi celotna skupina in proti temu ne moreš storiti ničesar. Dodaten razlog, da nismo šli na ledenik, pa je bil strošek. Dostop do ledenika je plačljiv in še za Norvežane drag.

Med taborom smo se peljali tudi ob fjordih – mogočnih ledeniških dolinah, ki jih je zalilo morje. Prvič v življenju sem prečkal mogočen viseči most, ki se je začel in končal v gori, ni imel betonskih stebrov v zemlji. Prav tako sem prvič videl podzemno krožišče. Ena izmed stvari, ki sem jih opazil pri Norvežanih, je, da se oni prilagajajo naravi, in ne obratno, kar je zelo lep pristop, ko ga izkusiš na lastne oči.

Na koncu fjorda smo obiskali turistično mesto, ki obratuje le v času sezone. Ravno takrat je tam pristala križarka, njeni gostje pa so v majhnem mestecu občudovali visoke granitne stene, norveške vzorce na rokavicah in puloverjih ter drage norveške restavracije. Ti turisti so bili večinoma Nemci in Nizozemci.

Dva tedna smo imeli sončno vreme. Tudi naša vodiča sta bila presenečena, saj sta za norveško poletje značilna dež in temperatura okrog 15 stopinj Celzija. Vsaka takšna izkušnja je dragocena in tudi ta ni bila izjema. Norveška je zares čudovita in zagotovo je nisem obiskal zadnjič.

(Konec)