Po pohajkovanju po vietnamskih hribih v okolici Sape sva potrebovala počitek, ki sva si ga privoščila na križarjenju po Zalivu Ha Long. Ime bi lahko prevedli v Zaliv spuščajočega se zmaja. Kot pravi ena od legend, so pred mnogo leti, ko so Vietnamci branili svojo državo, bogovi v pomoč poslali zmaje, ti pa so po zalivu bruhali dragulje, ki so se spremenili v stotine otočkov, med katerimi so se izgubljale in nasedale sovražnikove ladje. Zaliv še danes naseljuje skoraj dva tisoč takšnih draguljev najrazličnejših oblik. Večinoma gre za otočke apnenčastega izvora, posejanih na območju v velikosti 1500 kvadratnih kilometrov, med katerimi sva se nato tudi midva izgubljala skoraj tri dni.
Pot do zaliva je bila sicer dolga. Nekaj spanca nama je uspelo dobiti na nočnem vlaku do Hanoja, takoj nato pa naju je čakala še dobre tri ure dolga vožnja do pristanišča, kjer sva se vkrcala na barko, ki naju je popeljala po zalivu.
Z izjemo dveh večjih so otoki nenaseljeni, a zaliv že praktično vso zgodovino omogoča življenje ribiškim družinam, ki so si ga ustvarili bodisi na obali ali pa na plavajočih vaseh, ki so svojevrstna posebnost tega območja. Poleg kopanja, ogleda farme biserov, raziskovanja obale s kajakom, obiska dveh kraških jam, ki jih je na otokih polno je bil še najbolj navdušujoč pogled na tisoče otočkov, ki jim ni videti konca.
A kljub na splošno lepi izkušnji velja omeniti še drugo plat Zaliva Ha Long, ki sva jo spoznala tudi midva. Nezadržen razvoj turizma ogroža naravo in verjetno bodo morale oblasti ukrepati, če bodo hotele ohraniti ta vietnamski biser.
Pred odhodom domov sva se znova pomudila v Hanoju, ki naju je, zahvaljujoč povezavam javnega prevoza, na tem potovanju prijazno gostil dvakrat. Več o tem severnem mestu in še čem pa rečemo v naslednjem, zadnjem delu potopisa.
