Meditacije

Še pred npr. tridesetimi leti je imela beseda meditacija slab prizvok. V naših krajih so jo povezovali z vzhodnjaškimi religijami. Kdor je meditiral, je bil malo čuden – ali je posegal po religijah, ki so izven našega kulturnega kroga, ali pa so rekli, da ima probleme s seboj. Predvsem je človek, ki je meditiral, izstopal iz okolja. To pa je vedno problem, ne samo pri meditacijah.

Danes poznamo veliko vrst meditacij. Toliko, da ne vemo, kaj z njimi in katero uporabiti. In sploh zakaj bi jo uporabljali? Za začetek le naštejmo nekaj najbolj poznanih: dihalne tehnike in meditacije, joga meditacija, transcendentalna meditacija, zen meditacija, tibetanske meditacije, zvočne meditacije, vizualizacije, taoistične meditacije, kundalini, čakra meditacija … v zadnjih letih je zelo moderen izraz čuječnost. Vendar pa je res, da tudi krščanstvo pozna meditacije, ki so jih bolj pogosto izvajali menihi v samostanih, npr. krščanska kontemplacija, meditacija v tišini, meditacija ob Svetem pismu, meditacije ob prebiranju psalmov, Taizejske meditacije s prepevanjem pesmi, meditacije v naravi in povezovanje z Naravo in Božjim, tudi molitev rožnega venca z vrtenjem jagod poveže ljudi z Božjim. Puščavniki pa so tako ali tako več ali manj ves čas meditirali oziroma izvajali kontemplacijo.

Po mojih izkušnjah poznamo dve vrsti meditacije. Prva povezuje človeka z duhovnim svetom. To so najstarejše oblike povezovanja človeka z duhovnim svetom po celi zemeljski obli. Od nekdaj. Tako so razne oblike meditacij le pot do Božjega. Vidimo pa, da človek tako ali drugače izgublja stik z Duhovnim in po mnenju mnogih strokovnjakov je to glavni izvor za mnogo težav, ki jih ima sodobni človek. Pravimo, da je sodobni človek izgubil sidro in se mu zato hitrost življenja le še povečuje.

Druga vrsta meditacij pa služi preprostemu namenu, da človek bolj spozna samega sebe in da se s pomočjo meditacij umiri. Predvsem čuječnost služi namenu, da se človek umiri. Čuječnost ali angl. mindfulness je praksa, ki se osredotoča na popolno zavedanje trenutnega trenutka brez presojanja. Vključuje opazovanje misli, občutkov in telesnih občutkov, kot se pojavljajo, z namenom izboljšanja duševnega in čustvenega zdravja. Čuječnost se pogosto razvija skozi tehnike, kot so osredotočenje na dihanje ali zavedanje okolice. Ta praksa pomaga zmanjšati stres, izboljšati koncentracijo in povečati splošno dobro počutje. Redna praksa čuječnosti vodi k večji notranji mirnosti in prisotnosti v vsakdanjem življenju. Deluje, če prakticiramo. Malo manj poznana pa je t. i. telesna meditacija. To pomeni poslušanje telesa in notranjetelesnih občutkov. Zakaj bi to počeli? Stik z notranjetelesnimi občutki nas bo na začetku vedno čudežno pomiril. Kasneje pa bo to lahko vplivalo na spremembo našega vedenja.