Mešanica začimb za slovenske jedi

Vodenje tokratnega posebnega večera so zaupali Mojci Mavec, glasbeno pa je večer začinila ravno tako odlična Maja Keuc. Med prisotnimi smo opazili tudi aktualnega zmagovalca Masterchefa Luko Pangosa.

Pred večerjo so povabljene nagovorili Krunoslav Bešvir, glavni direktor za poslovne programe skupine Podravka, Tanja Jelača, direktorica marketinga v Podravki, ter Manuela Ferenčič Meden, direktorica proizvodnje Žito Gradišče. Sprehodili smo se skozi zgodovino blagovne znamke Maestro in spoznali njene najpomembnejše mejnike.

Začetek zgodbe sega v leto 1954, ko so v podjetju Začimba, ustanovljenem v Sečoveljskih solinah v Seči pri Portorožu, predstavili (takrat) edino začimbo v svoji ponudbi, poper. Leta 1979 je nabor izdelkov zajemal že 25 začimb. Prilagoditve so vključevale uvajanje novih izdelkov in ohranjanje visoke kakovosti, prav tako pa je podjetje doživelo nekaj večjih mejnikov. Za širitev proizvodnje je bilo ključno leto 1964, ko se je Začimbi pridružilo podjetje Gosad, leta 1977 pa so v okviru družbe zgradili v tistem času najsodobnejšo tovarno za predelavo začimb v Jugoslaviji. Program začimb in blagovno znamko Maestro je nato prevzelo Žito, šest let kasneje pa je Maestro postal del družine Podravka, ki je danes lastnica Žita.

Jubilejna mešanica

Pri snovanju jubilejne mešanice začimb za slovenske jedi Maestro so ustvarjalci izhajali iz spoznanja, da na policah trgovin najdemo vse vrste začimbnih mešanic, razen ene – za slovenske jedi.

Tanja Jelača: »Maestro mešanica začimb za slovenske jedi je nastala s pomočjo receptov potrošnikov, iz katerih smo izluščili začimbe, ki se najpogosteje uporabljajo v slovenskih tradicionalnih jedeh. To so šetraj, peteršilj, majaron, timijan, pehtran in luštrek. Kontaktirali smo Bruna Šulmana, ki nam je pomagal pripraviti pravo mešanico začimb za slovenske jedi, razmerje posamezne uporabljene začimbe pa ostaja skrivnost.« Nastala je prva prava mešanica začimb za slovenske jedi. »Prepričana sem, da bo popestrila slovenske pa tudi malo manj slovenske jedi. Lepo gre z enolončnicami, omakami, ki so pogosto na naših jedilnikih.« Kasneje nam je Bruno Šulman zaupal, da izbor začimb in iskanje pravega razmerja med njimi še zdaleč nista bila preprosta. Kot zanimivost je dodal, da je bil na lestvici visoko uvrščen recimo cimet, ker se pojavlja v zavitkih, a ta pač ne pride v poštev. Začel je s šetrajem in majaronom ter dodal še druge, do pravega razmerja pa je prišel s kuhanjem. »Veliko slovenskih jedi sem skuhal. Prva je bila seveda goveja juha. Tako sem na koncu prišel do pravega razmerja posameznih začimb v mešanici.« Ta najbolj zasije v enolončnicah, različnih juhah, ki se kuhajo dolgo časa. »Večina začimb v njej je namreč takih, ki počasi spuščajo svojo aromo,« je še povedal.

Mešanica nas izziva, da jo poskusimo uporabiti tudi v kakšni netradicionalni jedi.

Večhodni meni

Šulman, ki sicer v Franciji nadgrajuje svoje znanje v restavraciji z Michelinovo zvezdico, je bil na tokratnem dogodku tudi tisti, ki se je podpisal pod štirihodni meni. Že takoj ob prihodu smo gostje dobili pozdrav iz kuhinje z linškim piškotom z majaronom. Kot prva jed je potem na mizo prispela goveja juha z ravioloma, polnjenima z govejim mesom in dodatkom šetraja in čebule, ter zelenjavo iz juhe. Sledilo je pečeno zelje na posteljici iz kreme kislega zelja ter s pomarančno marmelado, lešniki in začinjeno s timijanom ter šetrajem. Za glavno jed je na mizo prispela svinjska ribica, premazana z medom, gorčico in rjavim maslom, z ocvrtim peteršiljem, pečenim korenjem, bučnim oljem in njegovo kremo ter mesno omako. Za sladico pa so postregli razstavljeno pehtranovo potico. Na ta način je meni zajel vse začimbe v novi mešanici. Vsako jed je pospremilo tudi izbrano vino.

Privlačna embalaža

Beseda je nanesla tudi na privlačno embalažo, v kateri je nova mešanica. Stekleničko krasi poseben slovenski ornament Jožeta Karlovška, ki je svoje delo posvetil ohranjanju slovenske kulturne dediščine. Temu je nekaj besed namenila tudi posebna gostja, Katarina Karlovšek, ki je dedinja zelo zanimive zgodbe, saj prihaja iz družine, kjer ohranjajo slovenski vzorec, slovenski ornament. Spregovorila je o svojem dedku Jožetu Karlovšku, ki je vse življenje namenil preučevanju slovenskega ornamenta. Bil je velikan slovenske narodopisne kulturne dediščine. Rodil se je leta 1900 v Šmarjeti pri Novem mestu. Od leta 1936 je živel in deloval v Domžalah, kjer je oktobra 1963 tudi umrl. »Bil je velik domoljub in zaljubljen v vse, kar je bilo slovenskega,« je še povedala.