Miklavževanje

Prišel je še en Miklavž z vsem svojim spremstvom, tako kot že toliko let. Od vse treh dobrih mož je najstarejši, najbolj pristen, ima čudovito spremstvo. Miklavževanje je na slovenskem podeželju obred, na katerega smo zelo ponosni. Mladi fantje in dekleta ga z veseljem obujajo. Tako je v naših krajih, pa verjamem, da je pri vas podobno. Parkelni imajo vsak svojo lastno obleko, prav tako angelčki, medtem ko je obleka Miklavža ena in je last fantovščine, vasi, KUD-a, morda župnije … Miklavž je zavetnik mornarjev, ribičev, splavarjev, zato so Miklavževe cerkve najpogosteje nekje ob vodi ali so na krajih, kjer je nekoč bila voda. V najbližji okolici mojega kraja so cerkve posvečene sv. Miklavžu v Mačah nad Preddvorom, na Možjanci, v Strahinju. Povsod je simbolika enaka, škof, tri jabolka, škofovska palica, kapa, obdarovanje otrok. Ko človek obleče masko, postane druga oseba. Kjer ni majhnih otrok, tam sprevoda ne spuščajo v hišo, koga bodo pozdravljali in obdarovali … Parkeljni so simbol pekla, hudega, kot so angelčki sinonim za nebesa in dobroto. Dobro in slabo, ki se prepletata v vsem življenju. Res da so parkeljni ponekod malo bolj hudi. Ne razumem staršev, ki tako zaščitniško pristopajo do svojih otrok, da parkeljna tudi pogledati ne smejo, kaj šele, da bi se ga dotaknil. To velja celo za najstnike v srednji šoli. Ne bodo spali, zopet bodo močili posteljo, imeli bodo nočne more … Me prav zanima, ali ti starši tudi tako vestno pregledujejo, kaj vse otroci gledajo po telefonih, televiziji, grozljivke, umori, kriminalke … Če ne bomo mi ohranjali naše tradicije, bomo le še lutke v nakupovanju in hlastanju po tujih likih in običajih, ki jih prinaša trg in brez nadzora silijo v naš prostor. Kdo ne bi bil vesel šibe, ki jo deli parkelj, in bombona ali mandarine, ki jo da angelček. Miklavž zame pomeni, da hiša diši po piškotih. Šestega decembra za zajtrk jem vedno enako – kvašenega parkeljna, ki ga namakam v kavo. Naj bo trd ali mehak, pakrelj je parkelj, tako je in tudi letos sem jih imela. Moja situacija je sedaj takšna, da lahko sedim in zamesim, valjam, režem ... prinesti in odnesti morajo drugi. Včasih misliš, da se otroci učijo od tebe, če te le opazujejo. Na receptu piše, da se piškoti pečejo od 9 do 11 minut. Tako so dekleta nastavila uro in odšla stran. Zaman sem klicala, bodi pri pečici in opazuj piškote. Če so manjše velikosti, so pečeni hitreje, četudi piše v receptu od 9 do 11 minut. In kaj se zgodi potem? Piškoti so bolj trdi in čakajo … Če je pecivo dobro, ga pojedo v enem dnevu (cel pekač). Če ni tako dobro, lahko ista količina peciva čaka tudi cel teden … Če bodo piškoti ostali, jih bomo zmleli v drobtine … Na Miklavžev večer pa je le dišalo po piškotih …