Mladoporočencema

Število sklenjenih zakonskih zvez v Sloveniji je bilo v letih od 1950 do 1980 med 14 in 16 tisoč na leto. Nato je do leta 2005 sledil strm padec in od takrat naprej se v Sloveniji poroči do­brih 6000 parov na leto. Največ porok je seveda od maja do septembra. Veliko parov živi v zunajzakonski skupnosti. Včasih smo takšnemu življenju rekli »na koruzi«, danes je to povsem običajen način življenja za mnoge pare.

Poroka je za večino ljudi najbolj pomemben dogodek v življenju. Od izbire življenjskega sopotnika je precej odvisen nadaljnji potek življenjskih izbir, ovir, pripetljajev, veselja in radosti. V zakonskem odnosu se tako ali drugače oblikujemo. Šele z leti vidimo, kako smo se ob skupnem bivanju spremenili – ali pa z leti ugotavljamo, kje smo izgubili priložnosti za boljše življenje. Včasih so bile poroke nuja zaradi ekonomskega preživetja posameznika, danes je povsem drugače. Ljudje smo bolj samostojni, imamo izobrazbo, služb je dovolj in ne potrebujemo nekoga, ki bi nam grenil življenje. Tudi odnos do zakonske zveze se je močno spremenil. Danes se zavestno odločajo za poroko. Kot vidimo, se ljudje poročajo precej kasneje. Verjetno mladi ljudje želijo več vedeti, s kom bodo živeli, kako bodo živeli, kakšen je človek, ki se mu bodo zaupali, uredijo najprej »štalco« … Vse to je prav in koristno. Pomembno je le, da ne pozabijo na najbolj pomembno.

Bistvo zakonske skupnosti je ljubezen med možem in ženo. Graditev te ljubezni in vezi je vseživljenjsko delo, pa še z leti se spreminja. Ljubezenska vez pomaga premostiti takšne in drugačne težave, ki se nam vsem kar pripeljejo. Dobro je, da sta za graditev ljubezenske vezi odgovorna izključno in samo mladoporočenca. Ne glede na okoliščine mora njun odnos biti vedno na prvem mestu. Zato – naj vse ostalo ostane na varni razdalji: materialne dobrine, kariere, starši, hobiji, celo otroci. Dober odnos, ljubeč odnos, pa se najbolj gradi z ranljivostjo. Za ranljivost pa je vedno potreben pogum. Ljubeč zakonski odnos naj bi bil kot varen pristan, kamor se vedno lahko zatečemo. Predvsem v neprijetnih dogodkih, ki jih prinese življenje. V varnem zakonskem odnosu mora biti vedno prostor za odkrit pogovor, za objem in solze. Kakorkoli obračamo, sozakonca pogosto potrebujemo. Nič ni narobe, če si to mladoporočenca že v začetku priznata. Ja, potrebujemo nekoga, da nas razume in sočustvuje z nami, ko smo prizadeti, zavrnjeni, neslišani, ponižani, zaskrbljeni, obupani. In seveda potrebujemo ljubljeno osebo, s katero lahko množino Veselje ob svojih dosežkih, Navdušenje, Lepoto, delitev vsakdanjih prijetnih malenkosti. Nujno nekoga potrebujemo, nekoga za Stik. V Stiku se pomirimo in nato je vse lažje, boljše, svetlejše. Nepovezanost pa vedno boli.