Moč učenja

Občasno se udeležim podelitev priznanj za posebne raziskovalne dosežke na Univerzi v Ljubljani. Včasih sem prisoten tudi na podelitvah ob zaključku študija. Tisto, kar me vedno sproti prevzame, je duh znanja, ki veje po hodnikih fakultet in akademij. Na stenah vidimo slike zaslužnih profesorjev in raziskovalcev, v zastekljenih omaricah lahko opazujemo izstopajoče knjige, doktorske disertacije in magistrska dela. Ljudje, ki so z dušo in srcem predani znanosti, so običajno skromni in ne želijo izstopati. Ne izpostavljajo se radi pred kamerami, njihovo delo je običajno ozko specializirano in po mojih izkušnjah so običajno zelo pripravljeni svoje znanje deliti s sogovornikom. Znanje spremeni človeka – več ko človek ve, bolj je skromen, saj se zaveda, kako zelo veliko še ne ve. In kako nasprotno – v gostilniških razpravah vsi vse vedo.

Uvodni govor na takšnih srečanjih ima običajno rektor univerze ali dekan/dekanja posamezne fakultete. Podelitev posebnih priznanj je nagrada za večletni študij. Takrat se mlad človek posebno zave, da je za eno listino skritih veliko presedenih ur, včasih noči, skrbi. Ob prejemu listine mlad človek hitro podoživi ne samo zadnjih pet let študija, temveč pogosto tudi osnovno in srednjo šolo. Predvsem se človek z leti začne še bolj zavedati pomena svojega znanja, ki mu omogoča širši pogled nase, na družbo, in da znanje in izobrazba omogočata drugačno službo in delo. Izobrazba nam da možnost kritičnega razmišljanja, ne nujno vedno tako, kot želijo drugi. Lažje postanemo bolj samostojni in tudi bolj samosvoji, lažje se upremo polresnicam in neresnicam. Z znanjem smo opogumljeni sprejemati moralne odgovornosti, česar umetna inteligenca ne zmore.

Posebno znanje ima včasih celo preživetveno funkcijo. Oče mojega znanca je dobro igral violino. Bil je vpoklican v nemško vojsko. Namesto na rusko fronto so ga poslali na Norveško, kjer je igral generalom. Moj stari oče je znal nemško in je med vojno pogosto prevajal Nemcem. Bil je skromen obrtnik in s svojimi izkušnjami je omogočil izobrazbo svojim šestim otrokom. Verjamem, da mnoge bralke in bralci iz lastnega življenja ali iz življenja svojih staršev hitro lahko najdete primere, kako zelo prav nam pride takšno ali drugačno znanje in izkušnje.

In kaj lahko storimo, ko smo v drugi polovici življenja? Ugotovimo, kaj nas zanima, in poiščimo, kaj nas navdušuje. Nato obiščimo knjižnico, vzemimo prave knjige, odprimo Google na te teme, vprašajmo umetno inteligenco. Še bolj pomembno pa je, da svoje zanimanje, znanje, izkušnje z nekom delimo. Dobimo sogovornika za svoje znanje. In bodimo previdni. Najprej moramo dobro poslušati, kaj o določeni temi ve in zna sogovornik, šele nato govorimo mi. Posebno znanje je znanje o poslušanju drugega.