Morje

Težko si predstavljam dopust brez morja. V otroških letih smo vedno hodili na morje v Izolo. Tako je bilo zame morje enako Izola. Poznam vsako ulico in opazim vsako spremembo v mestu. Ko se danes pripeljem v Izolo, se mi kri začne domače pretakati po žilah. Električno kolo pa v zadnjih letih omogoča spoznavanje zaledja slovenske obale. Šele v študentskih letih sem spoznal hrvaško obalo. Videl sem že veliko dežel morja, vendar prvakinja obal je Dalmacija. Nekdaj smo bili v skupni državi, zelo podobna kultura in običaji, čisto morje smaragdnih barv, poznamo jezik, poznamo mešanico avstro-ogrskih, italijanskih in balkanskih posebnosti. Smejimo se neumnostim in radostim Jugoslavije, s Hrvati smo precej enotni glede razpada bivše države kot tudi v razpravah o Evropi. Zaradi znanja jezikov rad klepetam s tujci, sosedi, izmenjujemo si takšne in drugačne izkušnje. Le o svojem poklicu ne govorim, ker mi vsak kar tako mimogrede želi kaj povedati, vprašati ali potožiti ...

In prednost Dalmacije je bližina. Lepih hotelov sem se v preteklosti naužil, letal tudi. In tako sva se letos ustalila na Hvaru. Hrvaška obala je labirint lepote in pravi raj za navtični turizem. Posebni užitki so preživljati dopust v zalivih nenaseljenih otokov. Imajo več kot 1200 otokov in tisoče in tisoče zalivčkov (hr. uval). Znano je, da so otoki Hvar, Brač in Korčula eden od centrov njihovega navtičnega turizma. Eno jutro sva pripešačila v mesto Hvar. Pravzaprav še nikoli nisem videl toliko plovil na enem mestu: nesramno bogate in velike jahte, jadrnice, križarke, čolni, manjše »barkače«, katamarani javnega potniškega prometa, turistične ladje, ki vozijo zjutraj navdušence v bližnje zalivčke in na Paklene otoke. Kot bi stal ob avtocesti mestne vpadnice. V obe smeri. Zanimivo je opazovati red, ki velja v tem kaosu na vodi. Kar nihče se ne zaleti v drugega. Na pomolu in bližnjih ulicah pa »babilonska množica« jezikov. Pravijo, da ne smeš govoriti ničesar neprimernega, ker stene slišijo.

Morska voda, mehak zrak, plovila, supanje, plavanje, dobra hrana, tople noči, hoja, lenarjenje, branje, stiki ali tišina, naključni znanci, trajekti, stojnice, božanski pogledi z vrha otokov, sončni vzhodi in zahodi, smeh in počitek … in še kaj lepega doživimo. Najbolj koristno je, če to znamo najprej uživati sami. Še lepše pa je na morju, če si z ljudmi, da se vse te lepote in doživljaji lahko podvojijo. Zato je tako zelo pomembno, s kom preživljamo svoje dopuste. Ali mi je družba prijetna? Ali se veseliva biti skupaj? Ko ni več otrok – ali je med nama praznina ali se veseliva v dvoje in z zadovoljstvom pogledava četrt stoletja nazaj? Morje je še lepše, ko si mirno rečeva: »Najin čas in čas je, da proslaviva dobro opravljeno delo!« Dopust v dvoje je največkrat le pika na i najinega odnosa čez leto.