Moška lakota

Na zunaj je videti, da se je bitje »moški« v zadnjih sto letih popolnoma spremenil. Spreminjajo se funkcije, z razvojem družbe se spreminjajo njegove reakcije v zakonu, družini in v družbi. V preteklosti je moški pogosto dosegal svoje cilje z močjo in manj z argumenti. Zaradi moči moških so bile ženske in otroci večkrat deležni grobosti, nasilja in drugega nepravičnega ravnanja. Danes velja ničelna toleranca do kakršnegakoli nasilja. In prav je tako. Zaradi družbenih sprememb spolnih vlog (moški/ženska) so danes moški zbegani. Ženske so si izborile pravice izobraževanja, enakovrednosti, soodločanja, dogovarjanja, moški pa kot da ne znajo obdržati starih vlog na dostojanstven in enakopraven način. Svetle plati moškosti so: odgovornost, pogum, zaščita, vztrajnost, varovanje – biti moraš močan, ne pokaži šibkosti, strahu pred neuspehom in propadom, sam moram nositi breme odgovornosti. Ta notranja trenja jih zapeljejo v agresijo, zlorabo moči, hladnost v odnosih.

Kaj pa kaže klinična praksa o moških? Popolnoma nekaj drugega, kot si običajno predstavljamo. Res je pa, da na terapije prihajajo moški, ki si želijo sprememb v zakonskem/partnerskem odnosu. So različnih starosti, različnega ekonomsko-socialnega statusa, opravljajo različne poklice, plešasti, bradati, mnogolasni, očetje in fantje … Najbolj enostaven zaključek je: »vse bi dal za urejen odnos s svojo žensko«. Po čem najbolj hrepenijo? Da bi bili sprejeti v svojem trudu za družino in v svojem trudu za svojo izbranko. Želijo biti prepoznani v svoji moški vlogi – ampak želijo biti videni od svoje ženske. Pravijo: Ko se midva dobro razumeva, je vse lažje: vzgoja otrok, raje služim denar, lažje urejujem svoje/najine/naše težave. Ko sva midva dobro, je v službi lažje. Ko vem, da me doma čaka umirjena ženska, se z veseljem vračam domov. Ko sva midva na istih valovnih dolžinah, se privlačiva kot magneta. Preprosto in enostavno: moški želijo biti sprejeti, pohvaljeni, opaženi. Včasih so v precepu – to si najgloblje želijo, istočasno jih je pa strah vse to priznati. Zakaj? Ker so bili že večkrat zavrnjeni. Nato še nekajkrat poskusijo povedati ali samo nakazati svoje globoke želje. Če ni uspeha, se pogreznejo vase, tiho premišljujejo, kaj so »zamočili«, otožno premišljujejo, ali je to vse od zakonskega/partnerskega odnosa. Pogosto neljubeč odnos sprejmejo kot usodo. Nato se zakopljejo v delo, denar, kariero, dodatno pivo …

Kako pa živijo, kadar onadva nista dobro? Takole povedo: Takrat je vse brez zveze, kar hodim po dvorišču, prestavljam svinčnike po mizi, nekaj brez cilja pregledujem motor avtomobila, premlevam in analiziram, kaj je rekla in naredila, jezim se na svojo tesnobo, ki pride ob najinih slabih dnevih …

Ko sta moški in ženska dobro, se življenje začne premikati. In pogosto moški to čuti veliko bolj, kot zna povedati.