Možgansko deblo

V zadnji kolumni smo napisali, da naj najprej s pomočjo zdravnika preverimo svoje zdravstveno stanje, ki bi utegnilo biti vzrok za mrzle roke in noge.

Vzroki za stanje naših mrzlih rok in nog so lahko zunaj okončin. Lahko so zunaj psihologije, zunaj dosega čustev in notranjih telesnih občutkov, o katerih veliko pišemo v teh kolumnah. Tak preobrat zahteva od nas miselni preskok iz mraza v rokah in nogah do vzrokov za ta boleča stanja. Kaj bi bilo torej tisto, kar je zunaj psihologije in kar bi utegnilo vplivati na mrzle roke in noge? To je naša narava, anatomija našega telesa, naši možgani in predvsem zavedanje, da smo v nekaterih delih našega bivanja zelo podobni živalim.

Prvi del je možganska skorja (korteks). Ta del možganov je zadolžen za razmišljanje, načrtovanje, odločanje in organizacijo. Od tu prihajajo naše misli in zavestni premisleki. Ta del možganov lahko do določene mere uravnavamo z razumom, saj se zavedamo svojih misli in jih lahko tudi zavestno usmerjamo. Možgansko skorjo imajo tudi druge živali, vendar je pri človeku daleč najbolj razvita. V takšni obliki, kot je danes, je stara med sto in dvesto tisoč let.

Drugi del je limbični sistem. To je del možganov, kjer so doma čustva in kjer doživljamo sebe v odnosih z drugimi. Tu se oblikujejo občutki, navezanost, strah, veselje in žalost. Ta del možganov je delno dostopen zavesti – čustva lahko prepoznamo in o njih govorimo, vendar jih ne moremo vedno nadzorovati zgolj z razumom. Star je od dvesto do tristo milijonov let.

Tretji del je možgansko deblo. To je najstarejši del možganov, prisoten že pri plazilcih. Možgansko deblo ni dostopno razumu in zavesti. Tam ni čustev, ni odnosov in ni misli. Tam se zapisujejo zelo osnovna stanja: ali je okolje varno ali nevarno, ali je v telesu napetost ali sprostitev, ali je toplo ali hladno, ali je prisoten ritem ali ne. Možgansko deblo uravnava dihanje, bitje srca, prebavo in druge osnovne življenjske funkcije. Tega dela možganov ne moremo neposredno uravnavati z razmišljanjem, temveč se odziva na telesne pogoje in okolje. Možgansko deblo ne razmišlja, ne sklepa in ne razume pomenov. Njegova edina naloga je preživetje. Deluje po osnovnem principu: varno ali nevarno. Če zazna nevarnost, takoj aktivira telo – pospeši se bitje srca, dihanje postane hitrejše, mišice se napnejo, prebava se upočasni. Če zazna varnost, se telo umiri – dihanje se poglobi, srčni utrip se umiri, prebava in regeneracija lahko normalno potekata. Možganskega debla ne zanima, ali vemo, da smo varni. Zanima ga le, ali to varnost zazna skozi telo in okolje: skozi ritem, oporo, toploto, odsotnost pritiska in umirjeno okolje. Zato se telo včasih ne umiri, četudi si z razumom govorimo, da ni razloga za strah.