Na sever, stran od gneče in vročine (3)

Eden od razlogov za obisk Švedske je zagotovo tamkajšnja slikovita narava. Le nekaj deset kilometrov ven iz mesta zagotovo ni tako divja kot daleč na severu, pa vendarle dovolj drugačna, da predstavlja vznemirljiv kontrast urbanemu utripu Göteborga. Za počitnikarje moje vrste ni nepomembno tudi to, da izlet na otoke, ki so kot potreseni po obali Severnega morja, v nasprotju z razmerami pri nas ni nikakršen logistični podvig: vstopiva na tramvaj, presedeva na avtobus do obale in nato še na trajekt, ki naju pripelje na otok. Tako kot številne druge izletnike, počitnikarje in domačine.

Otočki, ki obkrožajo obalo Göteborga, so takšni, kot bi jih nekdo prerisal iz slikanice. Majhni, posejani z značilnimi rdečimi ribiškimi hišicami v pristanišču, ozkimi cestami, speljanimi ob obali, ter prepredeni z urejenimi pohodnimi potmi med poletnimi travniki. Večinoma so brez avtomobilov; ljudje uporabljajo kolesa, električna vozila, kakršna imajo na igriščih za golf, ali preprosto hodijo peš.

Da podoba otokov v večini leta vendarle ni zgolj romantična, se je mogoče prepričati tudi poleti, ko se čez nebo pripodijo črno-sivi oblaki, ki lahko pokrajino v trenutku spremenijo v sliko, primerno za kuliso kakšne od temačnih skandinavskih filmskih zgodb.

Enega takšnih dni sva izkoristila za obisk savne. Ob koncu pohoda po otoku Dyron sva zavila na grobo skalnato obrežje, kjer je stala enostavna, skoraj dolgočasna siva hiška, v kateri je bila preprosta savna. Ni imela ledenega čebra za ohladitev, namesto tega je bila od hiške čez skale speljana ozka lesena brv s stopnicami, ki so vodile naravnost v mrzlo, sivo, razpenjeno Severno morje. Če ne bi bilo v savni res zelo vroče, najbrž ne bi zbrala poguma, da zaplavam v njem, čeprav le v varni razdalji nekaj metrov od lestve, moje rešitve za pot na suho. (Se nadaljuje)