Na sever, stran od gneče in vročine (4)

Za konec se vračam nazaj na izhodišče, v mesto Göteborg. Kaj mi je bilo najbolj všeč? Bi se še vrnila? Težko povem v nekaj stavkih. Morda me je najbolj prevzelo vzdušje, ko ni nobene potrebe, da mora biti prav vse urejeno in čisto vsaka podrobnost v enotnem stilu, pa ima človek vseeno vtis, da je mesto skladno in utripa v svojem ritmu.

Za vsakim vogalom je kaj, kar obiskovalcu podre klasično predstavo o lepem, a je občutek, ko prečkaš mostove, se prebijaš skozi ulice ali sediš na klopi in opazuješ svet okoli sebe, dober.

Göteborg mi tako zdaj v spominu ostaja predvsem kot mesto kontrastov; kot razpotegnjeno naselje ob reki, katerega najbolj izstopajoča stavba je 74-nadstropni Karlatornet, 246 metrov visok nebotičnik, ki je bil dokončan lansko jesen in je odtlej najvišja stavba v Skandinaviji.

Je neprestano rastoče in spreminjajoče se gosto naseljeno območje, ki ga povezujejo številni ogromni mostovi, a skriva tudi enega najlepših botaničnih vrtov, kar sem jih kdaj videla. Je privlačna turistična destinacija in obenem robato, surovo industrijsko naselje. Dom švedskega Volva in nova domovina priseljencev z vsega sveta.

Göteborg je mesto, kjer je nebo tako bleščeče modro, da bode v oči, zrak tako čist, da je svetloba videti srebrna, in kjer so dolgi, počasi ugašajoči dnevi proti večeri obarvani s toplimi, oranžno-rdečimi toni. Če sem poštena, moram priznati, da sem se ves čas spraševala tudi, kaj je nasprotje slednjemu. Po odgovor na to vprašanje se bom na sever morala odpraviti drugače kot doslej, vsekakor ne na začetku poletja. Sem si že obljubila, da grem tja nekoč tudi konec novembra, ko so dnevi kratki in zrak vlažen, trava rjava in morje črno, pogledi prebivalcev pa mrki in usmerjeni v tla. Morda mi bo pa všeč tudi takrat. (Konec)