Na vsakih pet let obujajo spomine

Da osnovnošolska leta pustijo nepozabne spomine, nam vedno znova dokazujejo srečanja nekdanjih sošolcev. Tudi tokrat ni bilo nič drugače – v Brunarici Štern je bilo v četrtek veselo in nostalgično. Ponovno so se namreč srečali učenci Osnovne šole Predoslje, ki so včasih skupaj gulili šolske klopi. Šest desetletij je minilo, a prijateljstva, spomini in marsikatera šolska lumparija še zdaleč niso utonili v pozabo. Jožica Vasiljević, ki je bila zaslužna za organizacijo srečanja, na osnovno šolo goji lepe spomine. »Lepo smo se imeli, bili smo povezani, med nami ni bilo nekih velikih razlik,« je dejala. Ob tem se je spomnila tudi na šolsko menzo in kuharico. »Jedli smo mlečni riž in tak ameriški sir smo dobivali za malico, pa enolončnice.«

Da se radi srečujejo, je ob tem poudaril Franc Šenk. »Veseli smo, da smo se ponovno srečali, predvsem pa gre zahvala Jožici, ki nas je spet zbrala skupaj,« je povedal. Tudi on se rad spominja osnovnošolskih dni. »Včasih smo bili nalašč nekoliko nagajivi, da so nas učitelji poslali ven po drva. Tako nam vsaj nekaj časa ni bilo treba sedeti v razredu,« se je nasmehnil in dodal, da so si marsikaj privoščili, vendar nikoli nič hujšega.

Starši se niso vtikali

Lepih spominov na šolska leta ne manjka niti Štefanu Lebarju, ki meni, da so bili nekdanji časi v marsičem drugačni. »Zelo radi smo imeli telovadbo, danes pa se je otroci kar branijo,« je dejal. Spomnil se je tudi takratnih učiteljev, ki so bili po njegovih besedah strogi, a pravični. »Niso delali razlik med učenci. Učitelj je imel avtoriteto, starši pa se v njegovo delo niso vtikali. Učitelja in župnika smo se sicer nekoliko bali, vendar smo ju predvsem spoštovali,« je povedal. Kot je še poudaril, spoštovanje do nekdanjih učiteljev ohranjajo tudi danes.

V šolo v Predoslje so takrat prihajali otroci iz različnih okoliških vasi, vendar so bili kot generacija izredno povezani. Kot so poudarili sogovorniki, se niso delili na fante in dekleta, temveč so vedno držali skupaj. Prav ta povezanost je eden od razlogov, da se redno srečujejo še danes. Za seboj imajo že zelo dolgo tradicijo srečanj – prvič so se zbrali pri dvajsetih, pet let po valeti, nato pa so se dogovorili, da se bodo srečevali vsakih pet let. Tega dogovora se držijo vse do danes, srečanja pa tradicionalno pripravljajo oktobra. »Nekateri se jih tako veselijo, da že kmalu po koncu enega začnejo spraševati, kdaj bo naslednje,« je še dejala Jožica.

Obujanje spominov so popestrile tudi stare fotografije in ob pogledu na znane obraze iz mladosti je bilo znova veliko priložnosti za pripovedovanje zgodb. In če so nekoč komaj čakali, da zazvoni zadnji šolski zvonec, danes z veseljem pričakujejo naslednje srečanje.