Jutranji pogled na morje in južni del otoka Pag / Foto: Jelena Justin
Jutranji pogled na morje in južni del otoka Pag / Foto: Jelena Justin
Najdaljša etapa
Prečenje Velebita, 5. etapa – Peta etapa prečenja Velebita je najdaljša in najbolj naporna. Vmes se zna pojaviti kakšno vprašanje o smiselnosti početja, pa tudi pritrdilen odgovor, da je življenje lepo. Tako kot življenje gre tudi tukaj pot gor in dol, gor in dol ter na koncu spet gor.
Ker je pred nami najdaljša in najbolj naporna etapa samega prečenja, predlagam, da zgodaj vstanemo, si pripravimo zajtrk in obvezno kavo ter vzamemo pot pod noge. Ne pozabimo si odtisniti kontrolnega žiga Šugarska Duliba. Pet minut stran od zavetišča je »bunar«, vodnjak, kjer si napolnimo vodni meh pa še kakšno dodatno stekleničko. Smerokaz na začetku poti nam pove, da nas do Stapa čaka pet ur hoje. To je približno tretjina poti. Na začetku pot vodi skozi gozd, ko dosežemo njegov konec, se pred nami odpre čudovit jutranji pogled na morje. Hodimo vzdolž južnega dela otoka Pag. Razgled je navdušujoč. Tukaj se nam tudi pokaže Bojin Kuk, nekje v daljavi. Ko bomo pod njim, bosta za nami dve tretjini poti. A pojdimo počasi. Ko pot zavije nazaj v gozd, se obrne proti notranjosti. Dosežemo makadamsko cesto, ki se spušča. Naša naslednja kontrolna točka je Jelova Ruja, na pol podrta stavba, ki naj bi bila nekdanja stavba za gozdarje. Odtisnemo žig in nadaljujemo pot proti Stapu. Ker je v tem delu markirana pot močno zaraščena, skoraj neprehodna, svetujem, da se povzpnemo po cesti. Tukaj bo koristila kakšna aplikacija z vrisanimi potmi, saj bomo po nekje dveh kilometrih zavili desno nazaj na markirano pot. Skozi gozd, ki se meša s skalami, bomo dosegli Tatekovo kolibo oz. Stap. Odtisnemo si žig. Pri Tatekovi kolibi je bila julija še voda, zdaj v začetku septembra je ni več. To so stvari, ki jih je na taki poti treba preveriti vnaprej. Od Tatekove kolibe se povzpnemo do Stapine, nato pa v rahlem sestopu in prečenju hodimo skozi gozd. Tukaj je tudi odcep za Kamnito galerijo. Pot v tem delu je prečna, z rahlimi vzponi in spusti, ko pa dosežemo njegov konec, smo na odprtem. Odpre se razgled na prostranstvo Velebita in na Bojin Kuk, ki je zdaj že precej bližje. A pot do njega bo še dolga. Pridobivamo višino, gremo mimo dveh starih stavb, ki sta delno obnovljeni, nato pa se začnemo spuščati proti Velikemu Rujnu. Veliko Rujno je gorska planota v Velebitu, čeprav naj bi bilo to uradno kraško polje. Ravnina, ki jo moramo prehoditi, se vleče. Zelo! Ni in ni ji konca ne kraja. Na Velikem Rujnu je kontrolna točka ob cerkvi Velike gospe od Rujna. Cerkev je leta 1930 v osmih dneh, skupaj z vaščani iz Starigrada, zgradil župnik don Ante Adžija na mestu nekdanje stare suhozidne cerkve. Ob cerkvi je tudi vodnjak z odlično pitno vodo.
Od Velikega Rujna nas čaka še okoli tri ure dolg vzpon do zavetišča Struge. Višinska razlika je skoraj 600 metrov. Na začetku pot poteka skozi mehak borov gozd, nato pa preide v kamnito in skalnato pot, ponekod malce izpostavljeno, s katere se odpre edinstven razgled na kanjon Velike Paklenice. Pot je izjemno slikovita, čarobna, tako da utrujenost, ki se pozna po tej dolgi etapi, ne vpliva na naše doživljanje fantastičnega ambienta. Povzpnemo se do sedla Buljma, od tam pa nas čaka še dober kilometer poti po razgibanem travniku, da prispemo do zavetišča Struge. Žig je nekaj minut pod zavetiščem, zato bodimo pozorni na napis na skali. Skromna koča nudi zavetišče za 15 ljudi. Upajmo, da bomo imeli srečo in dobili mesto, kjer bomo razgrnili podlogo za spat in spalno vrečo. Če nam je zmanjkalo vode, je do vodnjaka od 15 do 20 minut hoje. Gre za vodnjak Marasovac, mimo katerega se bomo naslednji dan povzpeli na najvišji vrh Velebita. Iz nahrbtnika vzamemo še »koharček« in plinsko bombico, si skuhamo nekaj za jesti, potem pa samo še zaspimo. Dolg in naporen dan je za nami!
Nadmorska višina: največ 1400 m
Višinska razlika: 1600 m gor, 1375 m dol
Dolžina: 32 km
Trajanje: 13–15 ur
Zahtevnost: 2 / 5