Napoleonov otok …

Za otok Elbo velja, da ima več planinskih poti kot pa cest. Ko jo obiščeš, tudi na licu mesta vidiš, da je po popolnoma res. Tokrat bom z vami delila opis poti na Monte Capanne. To je s 1019 metri nadmorske višine tudi najvišji vrh otoka. Na vrh se bomo podali iz slikovite vasice Marciana po grebenski poti, katere del je tudi ferata, ki nosi oceno B. Kako sploh pridemo do Elbe? Trajekt na Elbo vozi iz pristanišča Piombino, na otoku pa sta dve pristanišči – Portoferraio, ki je tudi glavno mesto otoka, ter manjše Rio Marina.

Iz Portoferraia je do Marciane približno pol ure vožnje. Cesta je ovinkasta, parkiramo pa na parkirišču pri trdnjavi Pisan. Vzpon začnemo v smeri proti cerkvi Madona del Monte. Smo na poti številka 103, a le do križišča, ki nas usmeri proti Monte Capanne. Stopimo na pot številka 110. Do razcepa je vzpon malce strmejši, nato pa se zlagoma vzpenja in nekaj časa tudi hodimo kar po izohipsi. Nad nami je Monte Giove. Odpirajo se nam lepi razgledi proti naši grebenski poti. Ko dosežemo križišče, kjer levo zavija spodnja, prečna pot, mi sledimo poti naravnost, ki nas bo pripeljala na greben. Sledi vzpon v okljukih na vrh La Tavola (908 m n. m.), ki v prevodu pomeni miza. Od tam dalje pa sledimo razčlenjenemu in zanimivemu grebenu. Gibamo se med naloženimi granitnimi bloki, obraščenimi z bujnim mediteranskim zelenjem. Tik pred vrhom La Galera nas znak opozori, da sledi zavarovani del poti. Za neizkušene priporočam samovarovanje, saj je pot na nekaj mestih precej izpostavljena in nekajkrat se je treba konkretno povleči s pomočjo jeklenice. Razlika z našimi zavarovanimi potmi je tudi skala, ki je na Elbi granitna. Drži drugače in tudi čevlji primejo drugače. Vstop na zavarovano pot nas pelje po ozki polički, nato pa sledi vzpon med ogromnimi bloki, po katerih je speljana jeklenica. Potrebne je nekaj previdnosti in mestoma tudi moč v rokah. Sledi strm spust, na koncu katerega moramo biti pozorni, v katero smer gredo markacije. Zavijemo bolj v desno in prečimo na drugo stran. V vzponu premagujemo skalne gmote. Stolp na vrhu Monte Capanne je videti že precej blizu, a glej ga, zlomka: po atraktivnem vzponu in ko pred seboj zagledamo ogromen stolp, se pot usmeri levo navzdol. Izgubimo nekaj metrov, saj pot obide omenjeni stolp. Ko ga obhodimo, pa se ponovno s pomočjo jeklenic začnemo vzpenjati. Ko dosežemo vmesni vrh, se spustimo, po levi strani obhodimo stolpa, gremo mimo zgornje postaje žičnice v obliki košar in se povzpnemo na vrh. Vrh ponudi čudovit razgled na vasici Marciana in Poggio, vidi se Korzika in vidijo se otočki toskanskega arhipelaga.

Z vrha začnemo sestop po poti 101. Naj omenim, da je sestop strm, ponekod spolzek, saj se nam pod nogami izmenjujejo skala, gozdna tla in listje. Na smerokazih sledimo oznakam za Marciano. Najprej smo na razpotju na že pri vzponu omenjeni prečno pot, tukaj sledimo poti 101, ne zavijamo nikamor. Na naslednjem razpotju pa zavijemo levo in se mimo Romitoria di San Cerbone začnemo skozi kostanjev gozd spuščati proti Marciani.

Elba je znana po številnih kostanjevih gozdovih, posledično imajo tudi ogromno divjih svinj. No, brez skrbi, dvomim, da bi na tej poti kdaj katero srečali. Spodnji del poti je skoraj pravljičen, rumeno-zelen od številnih lišajev, pripelje pa nas v samo središče Marciane, ki jo krasijo hiše pastelnih barv.

Nadmorska višina: 1019 m
Višinska razlika: 820 m
Trajanje: 6–7 ur
Zahtevnost: 5 / 5