Nazaj k sebi

Zadnje čase veliko razmišljam, kaj res ohranja človeka zdravega. Seveda je pomembno, kaj jemo. Vendar ni potrebe, da zapravljamo veliko denarja za prehrambne dodatke. Zadostuje, če telesu privoščimo več lokalne hrane, manj sladkorja in čim manj E-jev v hrani. Pomembno je tudi gibanje, še posebej za celo naše telo, za sklepe, za srce. Sedeči poklici zahtevajo več gibanja. Preveč gibanja pa nam lahko škodi. Pomembno je ravnovesje. Ne preveč in ne premalo. Pa tudi je zelo pomembno smiselno delo, občutek, da nekaj prispevam, je velik del notranjega zadovoljstva. A vse to, ugotavljam, ni dovolj.

Najpomembnejše je, da sem v stiku s sabo. Da slišim, kaj se v meni dogaja. Da čutim svoje telo. Svoje notranje občutke. Da slišim, ko se v meni nekaj stisne. Da prepoznam, kdaj me je nekaj razžalostilo, razjezilo, kdaj sem se umaknil, ker me je postalo strah. Da znam to tudi povedati. To ni lahko. Potreboval sem leta, da sem si dovolil prisluhniti. A sedaj čutim, kako telo govori. Kako me opozori, kadar kaj ni v redu. In kako se umiri, ko mu dam prostor. Ko diham, počasi, globoko. Ko mu rečem: tu sem. Ne bom bežal stran.

Danes me preseneča, koliko ljudi beži od sebe. Kupujejo dodatke, preizkušajo vedno nove diete, pretirano telovadijo, pijejo, kadijo, nenehno delajo. A bežijo stran. Ne znajo več sedeti v tišini. Ne znajo poslušati, kaj jim govori telo. Ne čutijo več, kaj se dogaja v prsih, trebuhu, v mišicah, v srcu. Namesto da bi se obrnili vase, se še bolj zatekajo navzven – v vedno nove in nove razlage, mnenja, zunanjo pomoč raznih strokovnjakov, ki so običajno zelo dragi. A pravi stik se zgodi šele, ko greš noter. Ko poslušaš. Ko ne ubežiš prvemu nelagodju. Ko ostaneš z občutkom, tudi če boli. In počasi, čisto počasi začneš prepoznavati: »Aha, to je jeza.« »To je žalost.« »Tole pa je star strah iz otroštva.« »To nelagodje poznam iz šole.« … In potem se nekaj zgodi. Telo se začne umirjati. Presenetljivo, telo se začne umirjati – strah se zmanjša, žalost se počuti domače in neha boleti. Srce bije bolj mehko. Pogled postane bolj jasen. Ni ti treba več toliko razlagati. Dovolj je, da samo si. Zato mislim, da je največje zdravilo stik s seboj. To, da ne bežiš, ko boli. Da ne zbežiš stran, ne zbežiš v zunanji svet, ampak v svoje telo. V prsni koš, v trebuh, v mišice, v solze, v jezo. In da si tam – človek s človekom. S sabo. To ni instant rešitev. Je pa prava. In če bi lahko danes nekomu nekaj podaril, bi mu rekel samo to: ne boj se svojih občutkov. Oni te že dolgo čakajo. In ne bodo odnehali. Hodili bodo za teboj, ker so tvoji. Pa še nekaj ostaja ključno za zdravje: moram si odgovoriti na večna vprašanja – od kod prihajam in kam grem.