Ne delajte tega!

Mladi gledajo starejše, kako so počasni v odločanju in gibanju, staromodni, nočejo se učiti novih stvari, radi so doma, imajo svoj trden prav. Starejši pa z rahlim nasmehom in včasih celo obupom opazujejo mlade v njihovi energiji, zaletavosti, hitrosti in blebetavosti. Zdi se, da je v času velikih tehnoloških sprememb razlika med generacijami še večja. Vedno so bile. Morda je še najslabše, ker se je prekinil pretok modrosti iz starejše na mlajšo generacijo. Ne živimo več skupaj. Razlike med mladimi in starimi so izklesale kar nekaj ljudskih pregovorov: Mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most; Mlada kri mirno ne stoji; V žepih mu kri vre; Mladost je neumnost, ki jo more ozdraviti le starost; V mladosti se učimo, v starosti pa razumemo; Starca ne razumeš, dokler sam ne ostariš; Starost ni rada sama …

Ne delajte tega! Bližje sem stotim kot devetdesetim letom. Še vedno solidnega fizičnega zdravja in odličnega psihičnega zdravja. To zadnje mi je bolj v prekletstvo kot v blagoslov. Imam odličen spomin. Žal se bolj spominjam svojih slabih dejanj kot dobrih. Zadnje leta sem v domu za ostarele. Časa imam ogromno. Pogosto se mi ne ljubi klepetati. Kar rad sem sam. In potem prihajajo spomini in premišljujem. Obtožujem se za svoje napake. Veliko jih je. Najbolj se krivim, da sem zanemarjal svoje najbližje. V tistih časih so bile službe drugačne. Ob 15h smo bili doma. Nisem si vzel časa za dva otroka in ženo. Imel sem veliko prijateljev, hobijev, aktivnosti. Niti nisem imel občutka, da bi moral biti več doma. Veliko moških je popoldneve preživljajo na balinišču ali v gostilnah. Skoraj ne vem, kdaj sta otroka odrasla. Neumno se sliši, vendar kar nekaj me je vleklo stran od otrok in doma. Ko se v nekem obdobju z ženo nisva razumela, sem odšel za tri leta delat v Nemčijo. Imela sva mir drug pred drugim. Tam gori nisem bil zvest. Ženi tega nisem povedal, vem pa, da je čutila. Tam gori nisem bil zahteven zaradi žensk. Danes vem, da je bila to ena velika neumnost. Nemčija in ženske, oboje. Denar sem sicer prinesel domov, z ženo sva se pa dokončno oddaljila. Ko sem sina vprašal, zakaj me tako malokrat pride pogledat v dom ostarelih, je rekel: 'Kje pa si bil ti, ko sem bil jaz otrok?' Tako me je zabolelo, da ne morem opisati. Boli pa še bolj, ker ima prav. Praktično sem zavozil življenje. Hlad med mano in otrokoma je grozen. Z ženo sva bila tako odtujena, da niti nisem čutil žalosti, ko je umrla. Samevam, premišljujem, jokam, spoved ne pomaga, samoobtoževanje je vedno večje, kričim, da bi mi kdo pomagal.

Zato! Mladi – poslušajte neumnosti starejših in se prej začnite učiti, kot sem se jaz. Starejši – povejte mladim lastne neumnosti, ki ste jih naredili v mladosti. Pozdrav vsem bralkam in bralcem – devetdesetletnik!