Ne maram in nočem

Ne maram, nočem, sovražim, ne ljubim, ni mi všeč – ozavestimo in zapišimo, kaj nam ni všeč pri sebi.

Nočem se stalno jeziti, nočem biti malodušen, ne maram svojega odziva na neodločnost svojega moža, na živce mi gre, ker se mi stalno mudi, nočem svojih občutkov manjvrednosti, nočem se kriviti za dogodke izpred 30 let, nočem zardevati, nočem več hitro hoditi, pri svojih 45 letih nočem več samo varčevati, ne bom več trpel neumnega šefa, sovražim svojo neodločnost – toliko priložnosti mi je že odvzela, nočem se »sekirati« za stvari in ljudi, ki so zunaj mojega vpliva, nočem vztrajati v družbi, v kateri se slabo počutim, nočem več ugajati ljudem za vsako ceno, nočem biti vedno v drugem planu, sovražim, prav sovražim prve jutranje misli, kjer so same skrbi; nočem več, da mnenja drugih vplivajo name in na moja razmišljanja, nočem svoje užaljenosti, sovražim svojo pasivnost, ne maram več garanja – to delam že 40 let, dovolj imam preveč dela in nič rezultatov, nočem poniževanja, nočem se več počutiti neumnega in nesposobnega, ne maram, da sem neopažen, sovražim, ko ignoriram druge, sovražim svoje ogromno bogastvo, ki mi je ukradlo družino, nočem več svojega strahu pred spremembami, ne ljubim svoje nagnjenosti k dramatiziranju … In ti prekleti moji dvomi v vse, nočem več dvomiti, ne ljubim svojega perfekcionizma, nočem več čakati doma in gledati, kdaj bo padel prah na omaro, ne morem povedati, kako zelo ne maram svojega odlašanja obveznosti, nočem biti več tako zelo občutljiv, nočem, nočem, nočem več vsakemu ustreči, ne maram nositi maske – smehljati se vedno in povsod, znotraj pa vrem od jeze, sovražim stalno primerjanje sebe z drugimi, ne maram svoje sposobnosti, da vedno pojem polovico torte, preden sploh pridem domov iz trgovine, nočem biti več tisti, ki parkira avto na dve parkirni mesti, nočem vedno in vedno čakati žene, nočem, da se mož ne postavi zame, ne maram, da me mama popravlja v mojih izjavah, nočem več reagirati kot otrok, nočem se več samoobtoževati, ni mi všeč moja samovšečnost, nočem več s svojim pametovanjem odganjati ljudi od sebe, sovražim, ker ima mož rajši daljinec kot mene, ne maram, ko mož misli, da je pet minut dovolj, nočem več bitk s svojim najstnikom zaradi neurejene sobe, poletje je tu – ojoj, kako zelo sovražim svoje kilograme, nočem več svoje hitrosti, nočem negativnih misli, ki se mi kar vsiljujejo, nočem, da nisem pozoren na ljudi okoli sebe, nočem več drugih na tiho kritizirati, ni mi všeč moj razkorak med cilji in nato mojo akcijo, da te cilje dosežem, ne maram svojega pretvarjanja, celo pred možem, sovražim svojo lenobo, nočem več odlašanja svojih dejanj, sovražim ta prekleti alkohol, nočem več umirati na obroke.