Ne samo lepo, tudi okusno

Že v tretjem razredu osnovne šole je Aleš Fende vedel, da bo kuhar. »To mi je enostavno v veselje, in ko vidim nasmeh gosta, ki je ravnokar pokusil mojo jed, je to zame največja pohvala,« pravi Kranjčan, ki je sedaj že drugo leto del ekipe, ki skrbi za goste v Restavraciji 1906 Hotela Triglav na Bledu. Šef kuhinje pa je od začetka letošnje sezone.

Nazadnje je delal v restavraciji Brioni v Kranju, pred tem je videl še kakšno kuhinjo v Sloveniji. V tujini, doda, ni bil. Kljub temu je delal v kuhinjah s kuharskimi mojstri z veliko in različnimi izkušnjami ter znanji, poudari. »Oni pa so bili v tujini. Mene ni nikoli vleklo tja,« še pove. Njegova pot kuharja se je začela na Brdu pri Kranju, takrat še v Hotelu Kokra, se nasmehne.

V Hotelu Triglav Bled je najbolj navdušen nad tem, da vlada v kolektivu sproščeno vzdušje, da imajo vizijo za prihodnost. Meni, da je za kuharja najslabše, če njegove ideje zatrejo, saj potem neha razmišljati izven okvirov, neha ustvarjati. Znanje je treba nadgrajevati, nadaljuje. »Seveda je pomembna tudi ekipa,« doda Fende, ki se zaveda, da ima srečo, da dela v takšnem kolektivu. Že nekaj časa je namreč z ekipami v gostilnah, restavracijah, hotelih in tudi drugih gostinskih objektih in obratih velika težava: kadra namreč enostavno ni … Epidemija je zahtevala svoj davek.

Rad pripravlja vse

Ribe, meso, tudi sladice, čeprav, pravi, bo tu moral znanje še nadgraditi. Ponosen je na fondant iz bele čokolade in korenja, nadevan s pomarančo, ki ga na krožniku spremlja sorbet iz kumare, limete in bazilike. »Malce posebna sladica, a lahka, poletna.« Ker hotel premore tudi enega večjih ljubiteljev ginov, ki ustvarja t. i. gin twiste, Danijela Galjota, takoj izvem, da gre za izjemno hvaležno sladico za spajanje z ginom.

Čas kosila

Ob vsem tem govorjenju človek postane lačen. Ker je čas kosila, povprašam, ali lahko ljudje kosijo pri njih kar tako, nenapovedano, ali je potrebna rezervacija. Fanta se spogledata in nasmehneta, da je potrebna rezervacija, zlasti za večerje, ker so časi takšni, kakršni pač so. Odprto imajo sicer za vse tipe gostov, je pa seveda treba upoštevati pravila NIJZ, torej pogoj PCT.

Imam srečo: miza v kotu s pogledom na Blejski otok je še prosta. Hotelska restavracija namreč slovi po izjemnem razgledu na Blejsko jezero in otok.

Dobim v roke meni, kjer lahko izbiram med tremi do šestimi hodi. Od sicer štirih menijev je na vrsti tisti, kjer mi pozornost pritegneta srnin file v borovem ovoju in figova tortica z belim vinom. Na glavnem krožniku srni delajo družbo še krompirjev pire s tartufi, sveži tartufi, krema zelene z vaniljo ter divjačinska omaka, medtem ko je tortici dodan sladoled temnega piva in čokolade.

Presenečenje

»Sezuje« me že pozdrav iz kuhinje. Vtis naredijo štirje mali korneti, polnjeni s sladoledom, ki pripovedujejo zgodbo Slovenije, njenih pokrajin. Prvi je polnjen s sladoledom iz bučnega olja in posut s semeni, drugi s sladoledom iz istrske belice in posut s prahom črnih oliv, tretji s sladoledom iz polnomastnega senenega mleka in dodanim cvetnim prahom, kot četrti pa se predstavi sladoled iz gob (lisičk in jurčkov) z jurčki v prahu. Četverček lepo dopolnijo še rezine domačega kruha ter domače maslo s solnim cvetom. »Gin twist« z malinami in čilijevimi laski ter sirupom kadulje belokranjski gin dvigne le še stopnjo višje; izjemno pa se poda tudi h krožniku glavne jedi oziroma srni.

Zaključek: moram priznati, da sem bila nad postrežbo in okusi presenečena. Nisem pričakovala, da si bom ob vsakem grižljaju mrmrala, da je res dobro. Ob sicer tradicionalnih okusih, a vseeno božanskih grižljajih glavne jedi, pogledu na Blejski otok, ki se je kopal v soncu na vroč poletni dan, bi z lahkoto pozabila tudi na čas.