Nepozabna izkušnja

Veliko novih informacij smo dobili, ozavestili problem migracij, zgodbe pričevalcev so se nas dotaknile do dna srca, še posebno pa se nam je vtisnila v spomin komemoracija, ki jo pripravijo 3. oktobra ob 3.15 – to je ob uri, ko je pred enajstimi leti potonila ladja z migranti, na krovu katere je bilo petsto ljudi, življenje jih je izgubilo 368,« sta pojasnila učitelja Alenka Branc Demšar in Andrej Jalen, ki sta na Lampeduso spremljala učence osmih razredov Ajdo Kralj, Jakoba Jermana in Viktorja Ikača. Dogodek vsako leto pripravi nevladna organizacija Odbor 3. oktober, katere predsednik je Tareke Brhane, eden od preživelih brodolomcev, ki danes živi v Rimu.

Poslanstvo Odbora 3. oktober je doseči odprtje humanitarnih koridorjev in aktiviranje legalnih in varnih vstopnih kanalov za migrante, ki bežijo pred vojnami, diktaturami in revščino, ter zagotoviti dostojen sprejem migrantov na poti socialne vključenosti. »Kot družbo nas čaka še veliko dela, da bomo taki, kot je vizija Tarekeja,« ob tem ugotavljajo udeleženci letošnje odprave na Lampeduso, ki so imeli priložnost spoznati preživele iz omenjenega brodoloma in prisluhniti njihovim zgodbam. Viktor Ikač je priznal, da sta ga posebno pretresli zgodbi dveh žensk: prva že enajst let išče svojega sina, za katerega sploh ne ve, ali je še živ, drugo pa so skoraj že razglasili za mrtvo, a je zdravnik zaznal pulz in jim jo je uspelo rešiti. »Izkušnja me je spremenila. Zdaj veliko več vem o begunski problematiki.« Ajda Kralj se je spomnila zgodbe Alexa, ki je ob prihodu na Lampeduso štel manj kot deset let, a se je že preživljal kot frizer. »Njegovo zgodbo smo sestavljali prek igre s kartami, ki prikazujejo njegovo življenje. Danes kot frizer dela na Nizozemskem.« Na Jakoba Jermana pa je največji vtis naredila zgodba Mpanza Bamenge, člana nizozemskega parlamenta, ki je iz Afrike pribežal kot otrok z mamo in sestro. »Nizozemska država je najprej zavrnila njihovo prošnjo za azil, a ker se je ukvarjal s pravom, je dosegel, da so lahko ostali. A mnogi nimajo tega znanja in jih prisilno vračajo.« Zato je pomagal pripraviti zakon, ki preprečuje vračanje zgolj temnopoltih beguncev. Vsi trije pa so imeli priložnost spoznati tudi Mamadoua Kouassija, zgodba katerega je navdihnila režiserja filma Jaz, kapitan. Vse tri bodo zato prihodnjo sredo peljali v radovljiški kino na ogled tega filma.