Netopir, jež, krastača in slepec

Čeprav opazimo v temi le bežno kakšnega netopirja, mora vsak vrtnar vedeti, da lahko ta »ne tič ne miš« ulovi v eni noči kar 3500 žuželk. Med njimi so zagotovo tudi take, ki škodujejo človeškim nasadom. Netopirji pri svojem lovu uporabljajo poseben sistem eholokacije tako, da med letom pošiljajo predse kratke, hitro si sledeče glasove, ki imajo frekvenco ultrazvoka (30.000 do 70.000 nihajev v sekundi) in nato po njihovih odmevih najdejo plen. Za zaznavanje odmevov morajo imeti zelo izostren sluh, ki ga omogočijo tudi razmeroma velika ušesa. Dan preživijo v zavetjih podzemeljskih jam, v votlih deblih, na podstrešjih ali v drugih zatemnjenih prostorih. V zadnjem obdobju modernih stavb so zelo ogroženi zaradi zapiranja cerkvenih stolpov, kleti in odprtin v te gradnje. Seveda jim posredno škodujejo tudi insekticidi, ki jim uničujejo plen.

V Srednji Evropi so našteli okoli 22 različnih vrst netopirjev. Na naši podzemeljski fotografiji je verjetno zastopnik manjših vrst – mali podkovnjak (Rhinolosus hipposiderus).

Jež (Erinaceus europeus)se nam zdi v našem vrtu zagotovo bolj prikupen kot kakšna krastača ali slepec. Ne motijo nas niti njegove bodice, ki so v teku evolucije menda nastale iz dlak in jih je na glavi, hrbtu in bokih skupaj od 6500 do 8400. Če se živalca zvije v kroglo, ji noben sovražnik ne pride do živega. Ježi prehodijo ponoči po kilometer in pol poti, med katero se kot plena veselijo deževnikov, hroščev, stonog in polžev – okrog 70 gramov na dan. Če se živalca hoče braniti, se zvije v kepo. Ježi kotijo enkrat ali dvakrat na leto, pri čemer imajo bele bodice že mladiči. Zimo prespijo v kakšnem zavetju, pri čemer se jim temperatura telesa zniža s 34 na 4 stopinje Celzija, srčni utrip pa s 190 udarcev na minuto na 20. V Sloveniji je splošno razširjen beloprsi jež, rjavoprsi pa seže k nam le do Gorice.

Krastača (Bufo bufo) zaradi svojega videza bržkone ne uživa prav veliko simpatij med vrtnarji, čeravno je splošno znano, kako koristna je, saj kot ješča plenilka požre veliko polžev in drugih škodljivcev človeških nasadov. Za obrambo pred napadalci ima krastača posebne zaušesne žleze, ki lahko s svojim izločkom plenilcu povzročijo hude prebavne motnje, človeku pa le pekoče oči. Pri nas živi nekoliko »lepša« zelena krastača (Bufo viridis), ki je močne zelene barve s temnejšim vzorcem.

Obe vrsti krastač – tako kot žabe – v spomladanskih mesecih odlagata svoj mrest v vnaprej določene, tradicionalne mlake, da se potem iz njega prek paglavcev razvijejo odrasle živali. Pri tem vsakoletnem »potovanju« je prav, da jih prostovoljci prenašajo čez prometne ceste ter jih tako obvarujejo pred povoženjem.

Slepec (Anguis fragilis) je med vrtnarjevimi prijatelji najbolj ogrožen, saj naj bi šlo za »nevarno kačo«, ki jo je treba – po tradiciji iz raja – uničiti. V resnici pa so slepci kuščarji, ki so med evolucijo izgubili noge; njihovi ostanki so na okostju še ohranjeni. Imajo še dve lastnosti kuščarjev: gibljive veke in sposobnost, da v nevarnosti izgubijo del repa, ki pa jim v nekaj tednih ponovno zraste. Slepec v dolžino zraste do pol metra, živi pa v vlažnem okolju po gozdovih, travnikih in živih mejah, kjer zasleduje predvsem gole polže. Za njihov obstoj se nam bržkone ni treba bati, saj samica skoti do 15 mladičev.