Nikoli več ni bilo tako veselo

Šestdeset let je minilo, odkar so učenci tedanje Osnovne šole heroja Bračiča Tržič, danes Osnovne šole Bistrica, zaključili svoje osnovnošolsko obdobje. Šola je takrat delovala v stavbi, kjer danes stoji tržiška knjižnica, in spomini na tiste čase so znova povezali generacijo, ki se je tokrat zbrala ob okrogli obletnici. Že ob prihodu so se vrstili nasmehi, objemi in iskrena vesela snidenja. Mnogi so prinesli stare fotografije ter s toplino obujali spomine na čase, ko so kot otroci sedeli v šolskih klopeh.

Helena Škerjanc in Milena Bogataj iz razreda a sta obujali spomine na čas, ki ga opisujeta kot »najlepša leta, ko je bilo res fletno«. Časi so bili drugačni, učitelji strogi, a so uživali spoštovanje in avtoriteto, ki je mladim dala trdne temelje za življenje. »Danes učiteljem manjka pooblastil, starši vse preveč posegajo v šolske zadeve. Mi smo imeli red in disciplino, pa smo se imeli odlično,« sta poudarili. Spomnili sta se tudi skromne valete – brez pompoznosti, a z veliko veselja. »Oblekli smo najlepše, kar smo imeli, bilo je nekaj zakuske in veliko iskrenega veselja,« dodata. V razredu jih je bilo okoli trideset, prav tako v vzporednem razredu b. Med učenci so se že takrat oblikovale skupinice – »meščani« in »vaščani« – a razlike niso preprečile povezanosti. »Na deset let se redno srečujemo in upamo, da bo tako tudi čez naslednjih deset let,« sta dodali z nasmehom.

Podobno se šolskih let spominjata Breda Miščevič in Vlado Barabaš iz razreda b, ki sta poudarila, da so bili šolski dnevi res nekaj posebnega. »To so bili krasni časi. Naša razredničarka je bila izjemno prijazna in skrbna, pomagala nam je prebroditi prve korake v šoli. Mnogi so govorili, da je začetek šolanja šok, a pri nas ni bilo tako. Vsi smo se poznali, si pomagali in se imeli lepo. Takratni časi so bili brez tekmovanja in individualizma. Nismo razmišljali, kdo ima več, kdo zna več, kdo bo boljši. Pomembno je bilo, da smo bili skupaj. Šele zdaj, ko se spet srečujemo, vidimo, kako zelo povezani smo bili. Takrat se tega sploh nismo zavedali. Mi smo znali biti zadovoljni s tem, kar smo imeli, in smo se imeli lepo,« sta obujala spomine.

Na srečanju je bilo čutiti pristno veselje. Ob objemih, smehu in spominih je marsikomu ušla tudi solza ganjenosti. Vzdušje je dokazalo, da pravi odnosi ne zbledijo – le čakajo na trenutek, da se znova obudijo. »Ko smo se srečali ... to je bilo enega objemanja! Res 'fletno'. To so bili časi, ki jih današnji mladi težko razumejo – brez pritiskov, brez tekmovanja, a polni topline in povezanosti,« je še dejala Miščevičeva.

Šestdeset let po končanem osnovnošolskem šolanju so se nekdanji učenci Osnovne šole heroja Bračiča Tržič znova spomnili otroštva, ko so bile sanje preproste in svet še velik. Čeprav jih je življenje razneslo vsakogar na svojo pot, jih še vedno povezuje skupen spomin – na razrede, učitelje, prve prijatelje in čase, ko je bilo vse, kljub skromnosti, »fletno«.