Njihov gram srca

Alternativni kulturni center ​Nama je tokrat gostil resničen, za marsikoga surov dokumentarni film Gram srca, pod katerega režijo se podpisuje znani slovenski režiser Jan Cvitkovič. Kot da ne bi mogel ubežati temam, ki so dokaj neprijetne za posameznikove oči in ušesa, le da v filmu nastopajo resnične osebe. Resnični ljudje. Z imeni.

Z ustvarjalci filma vstopimo v svet odvisnosti in na ulicah Ljubljane spremljamo odvisnike, ki skozi pogovor, osebne intervjuje izpovedo lastno doživljanje škodljivih posledic uporabe drog, kot so razbite in uničene družine, odvzemi otrok, prostitucija, okužbe s HIV, fizično nasilje, alkoholizem … Dokumentarni film o ljubljanskih odvisnikih polni dvorane, ruši predsodke, sproža strastne debate, pravijo, ker ko spregovori o pošastnem razkroju, je krut, a hkrati lep.

Film se osredotoča na toplino glavnih protagonistov in išče odgovore na vprašanja, kot sta, kaj si želijo in kaj je njihov prvi spomin iz otroštva. Kasneje smo iz pogovora z režiserjem, ki ga je vodila Petra Čičić, izvedeli, da so ravno taka vprašanja sprožila mnoge pripovedi protagonistov, njihove zgodbe. Prizore med seboj povezuje umirjeni in melodični glas Jana Cvitkoviča oziroma pesmi, ki izhajajo iz njegove edine pesniške zbirke Lačna žival. Potem so tu še stavki, ki so se mu porodili iz vtisov o ljudeh, ki jih film spremlja.

Gram srca je nastajal spontano, brez scenarija, urnika ali organizacije. Cvitkovič je sprva zavrnil sodelovanje pri njem, a se je po premisleku odločil, da bo sodeloval, če bodo iskali lepoto v svetu teh ljudi. Poudaril je, da so verjetno začutili njegov motiv, da ni želel iskati škandala ali šokirati. Z njimi se je družil, se pogovarjal, hodil z njimi po mestu. Počasi so mu začeli zaupati. »Prikazal sem jih takšne, kot so. Nisem nič olepševal, nisem manipuliral z njimi,« je povedal. Film tako ostaja spoštljiv do vseh posameznikov, ki se v njem pojavijo.

V filmu nastopa tudi mama dvojčkov, ki sta se znašla na obrobju in ju v Gramu srca tudi vidimo. Cvitkoviča je presenetilo, da je privolila v pogovor. V bistvu je začutil, da je imela neko nujo, da končno lahko pove ljudem, kako dejansko je, ko imaš dva otroka, oba narkomana. Pravzaprav meni, da je dosti protagonistov v filmu komaj čakalo, da jih nekdo kaj vpraša, saj že dolgo niso bili vprašani ali pa slišani.

Ali mogoče obstaja možnost, da se ti ljudje enkrat v prihodnosti postavijo na noge, je bilo eno izmed vprašanj povezovalke večera. Cvitkovič meni, da tisti, ki so v otroštvu občutili ljubezen, varnost in toplino, morda lahko, drugi pa težko. Poudaril pa je, da so to samo njegova opažanja in da mogoče ni tako.

Celoten proces nastajanja filma je trajal eno leto. Nastajal je zelo spontano, iz trenutka v trenutek, iz dneva v dan. »Ko ga zdaj prikazujemo, uživam, ker so ljudje zelo radovedni in mi postavljajo vprašanja.« Odkrito je tudi povedal, da si nikoli ni mislil, da bo Gram srca doživel takšen odziv in v kinodvorane privabil toliko ljudi. Omenil pa je še nov celovečerni igrani film Hotel alkohol, ki bo luč sveta najverjetneje ugledal naslednje leto.