Normandija (2)

Na zgodnje jutro, ko so mestne ulice še spale in je bila na glavni caenski aveniji odprta le skromna pekarna, sem jaz že hitela proti majhnemu najetemu fiatu, s katerim sem na tisti sončni torek raziskala severno obalo od Caena do Honfleurja in spretno prevozila virtuozno zavite ceste normandijskega podeželja.

Cabourg: v iskanju izgubljenega časa

Cabourg je med Francozi in po širnem svetu najbolj znan po vsakoletnem festivalu romantičnega filma, ki v to mestece privabi množico znanih imen filmske industrije. Romantičen pa ni le festival, temveč celo mesto, v katerem tik ob obali druga ob drugi kraljujejo mogočne vile s čudovitim razgledom na Atlantik in dvorci s cvetočimi drevesi in brezhibno urejenimi vrtovi. V samem središču pa kot češnja na vrhu umetelne torte stoji prestižni Grand Hôtel de Cabourg, ki je bil zgrajen za takratne aristokratske turiste, med katerimi je bil redno tudi znani francoski pisatelj Marcel Proust. Danes pa mesto s svojo neskončno peščeno plažo predstavlja oddih ob koncu tedna za mestne srajce in premožnejše Parižane, ki ga popolnoma okupirajo vse od junija do septembra.

Hitri postanek v Deauvillu

Prvotno razočaranje nad mestom, ki ne ponuja nič več od slikovitega rečnega kanala, se je razblinilo takoj, ko sem se znašla med stojnicami z dišečimi mehkimi siri, svežimi ribami, steklenicami jabolčnega cidra in kot pest velikimi rdečimi jagodami in češnjami. Tržnica v Deauvillu, še enem tipičnem priobalnem mestu spodnje Normandije, se prebudi vsak torek, petek in soboto, ko na trgu Place du Marché branjevke prodajajo sveže ribe in sadje, pa tudi oblačila in knjige. Ko se mi je ob vseh dobrotah začel oglašati želodec, sem si za malico privoščila kar celo košarico sladkih jagod, zavila še v domačo pekarno Annie Patiserie, kjer sem podlegla skušnjavam njihove tradicionalne jabolčne pite.

Najboljše za konec

S fiatom sem hitela mimo zlatih pšeničnih polj in širnih nasadov jablan, vijugala med mogočnimi posestvi in številnimi konjušnicami, prehitevala turiste na kolesih in uživače v modernih kabrioletih ter po dobrih 15 kilometrih pred seboj zagledala pristanišče mesteca Honfleur. Avto sem pustila na bližnjem plačljivem parkirišču in se sprehodila mimo osupljive lesene cerkve sv. Katarine (Sainte-Catherine) ter se navduševala nad tipičnimi normandijskimi hiškami, ki ne krasijo le starega pristanišča, temveč se raztezajo vzdolž ulic celotnega mestnega jedra. V zakotnem odcepu ulice Rue Haute sem tako odkrila lokal La Cidrerie, kjer sem posedela ob sladkem jabolčnem cidru in si za konec izleta privoščila še slano ajdovo palačinko s topljenim sirom.