Normandija (3)

Na najbolj skrajni severni točki Normandije samuje majhna vasica Goury. Nekaj sivih kamnitih hišic na konici polotoka Cotentin se spogleduje z visokim svetilnikom, ki kot stražar stoji sredi Atlantika in varuje mornarje pred zahrbtnimi tokovi Raz Blancharda. Močan veter mi je mršil lase, ko mi je Christine razlagala o zgodovini njenih rodnih krajev in sem z zanimanjem poslušala zgodbe o poletjih na otokih Guernsey in Jersey, ki jih je obiskovala skupaj z možem in otroki.

Po poteh polotoka Cotentin

Christine sem spoznala takoj ob prihodu v Caen, ko mi je kot profesorica, zadolžena za mednarodne izmenjave, razkazala del tamkajšnjega kampusa. Po skupnem kosilu me je povabila, da se ji nekaj dni kasneje pridružim na izletu po polotoku Cotentin, in tako sem na tisto sončno popoldne neskončno uživala v njeni družbi in raziskovanju francoskega priobalnega podeželja.

Izlet sva začeli v mestu Cherbourg in sledili lokalni cesti, ki vijuga mimo samotnih kamnitih vasic ter pripelje do razgledne ploščadi Landemer. Pogled na pokrajino je čudovit – temno modro morje buči ob sivih čereh, ki na skrajnem koncu polotoka prehajajo v visoke klife in dolge peščene plaže. Potep sva nato nadaljevali proti najmanjšemu francoskemu pristanišču Port Racin in se za hip ustavili v vasici Goury. »Okoli celotnega polotoka je speljana Pot carinikov,« mi je razlagala Christine, ko sem stala na razgledni vzpetini in opazovala ozko stezico, ki se prebija po robu visokih klifov in preči dolge peščene plaže. Te popolnoma samevajo in bodo imele mir pred turisti še nekje do začetka julija, je povedala Christine. In po tihem sem zelo vesela, da teh severnih kotičkov Francije še ni nadvladal množični turizem.

Sladke in slane galete

Izlet sva zaključili v mestecu Cherbourg, v katero se je tisto popoldne, po zaključku delavnika, ravno začelo naseljevati življenje. Turistov ni veliko, le redki Angleži in Američani, ki so se naveličali pompoznosti Caenskega festivala ob dnevu D, so se z zanimanjem potikali po mirnih ulicah starega jedra. »Za konec pa te povabim še na naše slavne galete,« je rekla Christin in že sva zavili v Creperie Le-Ty Billic, kjer sva si najprej privoščili slano različico »alla parmigiana« (s parmezanom), za sladico pa bolj tradicionalno – s slano karamelo in stepeno smetano.