Nujnost stika

Najprej biološki pogled. S popkovino smo devet mesecev povezani z mamo. Devet mesecev življenjske povezave, brez katere takoj umremo. Identično je pri ostalih sesalcih. Narava nas je tako ustvarila in že samo skozi biološki pogled je jasno, da je stik z mamo življenjskega pomena. Če odmislimo psihološke vplive mame na plod, ki ji raste pod srcem, ima otrok vse, kar pričakuje od svoje mame – hrano, varnost, toploto – in ima najmanj fizični stik z bitjem, ki ga bo rodilo na ta svet. Otrok še nima zavesti in ne ve, kje je in kam gre. Preprosto zaupa, da je nekje na varnem. Ker pa smo ljudje čuteča bitja (in se tega dejstva z razvojem družbe vedno bolj zavedamo), otrok trdno čuti (verjame), da ga ima mama rada, saj ga sicer ne bi nosila pod srcem. Verjame, sluti, upa, domneva, se veseli, da ji pripada in da mama komaj čaka, da ga vidi. Še malo globlje rečeno: na Zemljo prihajamo, da bomo srečni, veseli, da bomo nekomu pripadali, da nas bo imel nekdo rad, da se nas bo nekdo vedno veselil. Želimo si vsa ta lepa doživetja z nekom izmenjevati. To so večne želje, hrepenenja, pričakovanja in celo potrebe vsakega človeka. Ne glede na zunanje okoliščine si vedno želimo, da smo ljubljeni, hoteni in želeni. Tega nas sicer niso pretirano veliko učili, vendar nisem še srečal človeka, ki si tega ne bi želel. Želja biti hoten, ljubljen in želen tli v nas vse življenje.

Potem se začne naše zemeljsko življenje, ki je žal pogosto daleč stran od teh globokih želja. In kljub temu ne izginejo. Če si želimo drug drugemu pomagati uresničevati svoje najgloblje želje, potrebujemo sočloveka. Nujno in preživetveno potrebujemo Stik z nekom. Kot otrok nujno potrebuje fizični stik z mamo, tako kasneje odrasli nujno in preživetveno potrebujemo odrasel Stik, da se ob nekom počutimo ljubljeni, hoteni in želeni. In kaj delamo odrasli? Blefiramo in lažemo si, da nimamo teh želja. In prav tiho trpimo. Ne upamo si priznati, da želimo pripadati, biti spoštovani, nočemo prositi za ljubezen. Še posebno očitno je to v naših zakonskih odnosih, ko si napihujemo ego in lastno pomembnost, zgradimo hiše, poslopja, nagrabimo premoženje … nato smo pa sami v svoji nadutosti in pomembnosti, sami s svojimi dosežki. Niti ni nikogar, ki bi nas pohvalil. Namesto da bi zakonca prosili za objem in delitev veselja, smo pametni in arogantni. Namesto da bi Stik okrepili z opravičilom, branimo svoj prav.

Drži tudi, da smo bili pri navezovanju Stikov zavrnjeni, izigrani in nočemo več tvegati. Preprosto preveč boli in smo raje na varni oddaljenosti. Ja, iskanje globokega Stika je tveganje. Pa vendar svoje relacijske (odnosnostne) želje lahko uresničujemo le v svojih najbližjih, intimnih odnosih. Naši odnosi so večni poligon za krepitev Stikov. Naj bodo varni pristan.