Jean-Paul Sartre / ZAPRTA VRATA<br>režija: Marko Čeh<br> / Foto: Boris Primožic

O odpiranju zaprtih vrat

V začetku meseca so v Kulturnem domu v Medvodah premierno uprizorili enodejanko Zaprta vrata filozofa, pisatelja in dramatika Jeana-Paula Sartra. V režiji Marka Čeha je tudi tokrat navdušila odlična igralska ekipa domačega KUD Fofité.

V medvoškem KUD Fofité so v letošnjo sezono vstopili z enodejanko Zaprta vrata Jeana-Paula Sartra. Po besedah umetniškega vodje društva, igralca in režiserja Dejana Spasića, so iskali besedilo z majhno zasedbo, ki bo igralkam in igralcem predstavljalo igralski izziv, hkrati pa bo komuniciralo tudi z aktualnim časom.

Besedilo Zaprta vrata vsekakor ustreza željam ambiciozne in dokazovanja željne Fofitéjeve gledališke sekcije. O njihovi igralski moči govorijo priznanja zadnjih let na slovenski ljubiteljski gledališki sceni, tudi nedavno posebno priznanje, ki sta ga na letošnjem Linhartovem srečanju za igralski tandem v igri Ljudski demokratični cirkus Sakešvili prejeli Maša Kavčič in Monika Jekler. Predstavo je v lanski sezoni režiral Marko Čeh, ki je režijsko zasnoval tudi Sartrova Zaprta vrata, v katerih poleg omenjenih na oder stopita še odlični Matej Ulčar in izkušeni Zvone Nagode. Da gre za besedilo, ki ponuja številne tako režijske kot igralske izzive, pove tudi dejstvo, da po njem redno segajo profesionalna gledališča, v Prešernovem gledališču so Zaprta vrata uprizorili pred dvanajstimi leti, po novem letu bodo enodejanko uprizorili v še dveh slovenskih repertoarnih gledališčih.

Sartrova eksistencialistična enodejanka, krstno uprizorjena leta 1944, je predhodnica absurdne dramatike, ki se po drugi svetovni vojni razvije v različnih delih Evrope, odpira vprašanja človeškega sobivanja, posameznikove družbene odgovornosti in krivde za svet, v katerem živimo, ki so še kako aktualna tudi danes. Igra pripoveduje zgodbo treh umrlih ljudi, ki so na zemlji drugim povzročili veliko bolečin, zdaj, po svoji smrti, pa se znajdejo v isti sobi, za zaprtimi vrati, obsojeni na večno sobivanje. Kar so na zemlji počeli drugim, bodo zdaj v onstranstvu eden drugemu počeli večno. V večnosti se namreč ne umre.

Pekel smo ljudje

Osrednja tema drame je tako dokazovanje človeških sposobnosti mučenja, kar gledamo tudi v medvoški predstavi od prvega trenutka, ko sobar (Zvone Nagode) v prostor, kjer je samo stol, pripravljen za mučitelja, spusti Garcina (Matej Ulčar), kasneje pa se mu pridružita še Ines (Maša Kavčič) in Estelle (Monika Jekler). Vsak izmed njih je v življenju storil veliko zločinov, znajdejo pa se v delu pekla, ki so si ga sami izbrali, in če niso na zemlji, morajo zdaj tu odgovarjati za dejanja, ki so jih storili.

Igralski trio je izjemen. Igralki in igralec so vseskozi na odru v medsebojni interakciji, ki poleg zgoščenega besedila – to je pogosto na meji absurda –, od nastopajočih zahteva izdelano glasovno artikulacijo, ko gre za izražanje različnih čustvenih stanj, prav tako pa izjemne gibalne sposobnosti, saj smo skozi celotno igro večkrat priča tudi fizičnemu mučenju. Stalnica je seveda psihično mrcvarjenje eden drugega, ne nazadnje tudi samih sebe, še posebno ko z odra (sobe) gledajo opustošenje, ki so ga pustili spodaj na zemlji. Ali v »tostranskosti« vedno bolj kaže, da gre za zrcalno podobo tega, kar se dogaja v tej sobi, peklu, če hočete, bo vsak izmed gledalcev ocenil sam.

Scenografija predstave je delo Dejana Spasića, kostumografija Barbare Drmota, dramaturški svetovalec je Denis Poniž, maska je delo Daše Tišler, oblikovanje luči pa Žige Okorna. Ponovitvi sledita prihodnji teden, 29. in 30. decembra, ob 19.30 v Kulturnem domu Medvode.

×