Obujali spomine na šolo

Dogodek, poln spominov, smeha in nostalgije, je bil čudovita priložnost za obujanje otroških dni, srečanje s starimi prijatelji in poklon času, ki je mnoge zaznamoval za vse življenje. Organizator srečanja Marko Tomazin je z nasmehom pojasnil, da ne praznujejo konca osnovnošolskega izobraževanja, kot bi morda kdo pričakoval, ampak začetek šolanja – trenutek, ko so kot otroci prvič vstopili v svet znanja, odgovornosti in novih prijateljstev. »Takrat je bilo vse novo: zvezki, učitelji, sošolci. Bilo je posebno obdobje, ki se ga še danes z veseljem spominjamo,« je dejal Tomazin.

Generacija, ki je svojo osnovnošolsko pot začela leta 1965, je sprva obiskovala šolo v Naklem – v stavbi, kjer danes deluje Waldorfska ​šola. Po štirih letih pa so šolanje nadaljevali v Kranju, na Prešernovi osnovni šoli, ki je bila v tistem času povsem nova – zgrajena je bila le leto pred njihovim prihodom. »Spominjam se, da je bilo vse svetlo, moderno in drugačno, kot smo bili vajeni v Naklem,« je poudaril Tomazin.

V razredu v Naklem jih je bilo kar 36, kar je bilo za tiste čase nekaj običajnega. Kljub velikemu številu so bili učenci med seboj povezani, tako v šolskih klopeh kot tudi zunaj njih. »Na vasi smo se veliko družili, igrali nogomet, kolesarili, pomagali doma. Vsi smo se poznali in bili nekako kot ena velika družina,« je dejal Tomazin.

Udeleženci srečanja so se z velikim spoštovanjem spomnili tudi svojih učiteljic, ki so jih vodile skozi prve korake v svet znanja. »Naše učiteljice so bile izjemno prijazne, a so znale ohraniti tudi avtoriteto. Do danes se jih spominjamo s toplino in hvaležnostjo,« je dejal Tomazin. Ena od njih, učiteljica Marija Počivavšek, se je srečanja tudi udeležila. Kot je povedala, je bilo njeno delo v tistih časih zahtevno, a tudi lepo. »Takrat si šel tja, kamor so te poslali. Šola v Naklem je bila že moja peta šola. Takrat je bilo nekaj običajnega tudi, da sem živela kar v šoli, z otroki pa sem imela iskren in topel odnos. Rada sem jih imela – in zdi se mi, da so imeli tudi oni mene,« je dejala.

Čeprav je minilo že šestdeset let od prvega šolskega dne, to ni bilo njihovo prvo srečanje. Prvo obletnico so praznovali pred tridesetimi leti, v naslednjih letih so se srečali še dvakrat. Tokratno druženje pa je bilo prvo po kar dvajsetih letih premora, zato so bili objemi, pogovori in spomini še toliko bolj čustveni. Organizacijo je že pred leti prevzel prav Marko Tomazin, ki pravi, da ima pri tem srečo. »Veliko nas je ostalo v Naklem ali v bližini, zato je lažje ohranjati stik. A vsakič, ko se dobimo, se zdi, kot da se čas ustavi – kot da smo spet tisti otroci iz leta 1965.«

Srečanje v Hotelu Marinšek ni bilo le priložnost za druženje, temveč tudi poklon otroštvu, preteklosti in vrednotam, ki so jih nekdanji učenci Osnovne šole Naklo nosili s seboj skozi življenje: povezanosti, medsebojnemu spoštovanju in toplini skupnosti. Kot je tudi poudaril Marko Tomazin, je to tudi osnovni namen. »Da se podružimo, pogovorimo, obujamo spomine in predvsem imamo lepo,« je strnil.