Očakov sosed

V današnji številki Gorenjskega glasa vas bom popeljala na goro, ki je precej neobiskana, ponudi izjemen razgled in nanjo vodi markirana pot. Zakaj je neobiskana? Morda zato, ker je v neposredni bližini očaka, kamor se valijo trume turistov. Dobesedno. Mi bomo obiskali Cmir, po čigar zahodni steni poteka znana Tominškova pot.

Izhodišče vzpona je dolina Vrata. Kako boste prišli tja, izbiro prepuščam vam. Lahko plačate parkirnino (25 EUR na dan) ali pa parkirate v Mojstrani ter uporabite linijski avtobus. Naši sosedje bi rekli: »Wie Sie wollen.« (slovensko kakor želite) S parkirišča se odpravimo v smeri Aljaževega doma, gremo mimo njega, in ko dosežemo klin, spomenik padlim partizanom gornikom, se levo odcepi Tominškova pot. Sledi pas zagruščenega terena in rušja, ki nas pripelje v gozd. Pot skozi gozd je izrazito strma. Po približno uri in pol se začne zavarovani del poti, pot tudi doseže konec gozda. Plezalni del poti je odlično varovan, je pa zračen in pogled v globino vsekakor ni za vrtoglave. Pot je speljana po zahodni steni Cmira in Begunjskega vrha. Za neizkušene svetujem uporabo samovarovalnega kompleta, čelada je obvezna, saj je svet krušljiv. Deli poti so zavarovani le s klini in skobami. Po približno treh urah izstopimo iz Tominškove poti. Priključimo se običajni poti čez Prag, malce višje dosežemo tudi Begunjski studenček, kjer je običajno vedno voda. Sledimo markirani poti in hitro dosežemo naslednje razpotje, kjer nadaljujemo naravnost oz. levo, proti Staničevemu domu. Svet, kjer se gibljemo, je kamnit, planotast, izrazito kraški. Ko dosežemo Staničev dom, nadaljujemo v smeri Begunjskega vrha, Visoke Vrbanove špice in Cmira. Na Begunjskem prevalu se desno odcepi pot proti Visoki Vrbanovi špici, le malce naprej pa levo zavije pot na Begunjski vrh. Mi nadaljujemo naravnost oz. desno. Prečimo pobočje Begunjskega vrha. Bodimo pozorni, saj je pot ozka, izpostavljena in nevarna za zdrs. Dosežemo nekakšno sedelce, kjer se naša pot obrne v desno. Cmir vidimo pred seboj. Zavarovana pot nas pelje čez gladko skalno ploščo, prečimo jo. Hodimo po klinih, v rokah imamo jeklenico. Strmo se vzpnemo, nato pa sledi del, kjer se spustimo direktno navzdol. Izrazita skalna stopnja je zavarovana na levi strani s klini, na desni pa z jeklenico. Po tem delu se začne pot zmerno vzpenjati proti Rjavčevim glavam, nato sledi krajši spust po travnato skalnatem pobočju. Zmeren vzpon nas vodi na ozek in izpostavljen greben, ki se spusti v škrbino pod glavnim vrhom Cmira. Pot zavije rahlo v levo in se strmo povzpne do našega cilja, s katerega se odpre edinstven pogled. Če gledamo na sever, se pokaže Kepa, na naši desni strani je mogočna Rjavina, pred njimi Vrbanovi špici, pogled na jug se ustavi na Begunjskem vrhu in Triglavu. S Steno, Triglavsko severno steno, se gledamo iz oči v oči, na drugi strani doline Vrata pa so kot v »pušeljcu« Pihavec, Bovški Gamsovec, Stenar, Križ, Dolkova špica in Škrlatica, Rokavi, Oltarji, Dovški križ, Škrnatarica, Kukova špica itd. Vau! In po vsej verjetnosti nikjer ne bo nobenega človeka. V dolino lahko sestopimo po poti vzpona, lahko tudi čez Prag, če pa je v nas kanček raziskovalne žilice, pa predlagam sestop po neoznačeni poti po dolini Za Cmirom. Po markirani poti se vrnemo do Begunjskega vrha, ves čas smo pozorni na stezico, ki se začne spuščati v dolino Za Cmirom. Sestop najprej strmeje zavijuga po pobočju, nato pa sledi del prečenja po levi strani doline, da se izognemo izrazitemu skalnemu skoku. Do melišča nas čaka malce strmejša pot, potem pa avantura sestopa po melišču, ki ga je za 500 višinskih metrov. Na dnu bodimo pozorni na možica, da ujamemo staro lovsko pot, ki nas pripelje nazaj v dolino Vrata, v Torkov rovt. Do parkirišča se vrnemo po cesti.

Nadmorska višina: 2393 m
Višinska razlika: 1700 m
Trajanje: 10–11 ur
Zahtevnost: 5 / 5