Od Vrhnike do Drača, 8. del

Zapustili smo Kalinovik in se podali na planoto, kjer smo prvih 12 kilometrov kolesarili po slabih gozdnih poteh na nadmorski višini nad 1.100 metri. Pokrajina je bila tiha, skoraj brez sledi človeka. Nato se je cesta začela spuščati. Po desetih kilometrih makadamskega spusta skozi gozd smo dosegli glavno cesto pri vasi Ocrkavlje.

Cesta nas je vodila navzdol ob reki Bistrici vse do naselja Brod na Drini. Tu je bil nekoč prehod čez reko z brodom, imenovanim đemija – nekakšnim splavom oziroma čolnom, pritrjenim na jeklenico. Današnji most, znan po elegantnem loku, ki se dviga nad reko, so po drugi svetovni vojni gradili vojni ujetniki. Je menda edini izmed fočanskih mostov, ki je preživel bombardiranje Nata. Po pripovedovanju naj bi nemški inženir, ki je vodil gradnjo, izbral to lokacijo prav zato, da bi bil most težje dosegljiv za letalske napade.

Ob reki smo se zapeljali še do Foče, mesta z nekaj več kot 11.000 prebivalci. Po krajšem postanku smo nadaljevali pot ob Drini mimo številnih rafting centrov do mejnega prehoda Hum – Šćepan Polje, kjer smo čez znameniti leseni most, po katerem poteka izmenični enosmerni promet, prečkali reko Taro in vstopili v Črno goro.

V neposredni bližini je sotočje rek Tare in Pive, kjer skupaj ustvarita Drino. Tara velja za eno najčistejših rek v Evropi in je znana po svojem kanjonu, ki je najgloblji v Evropi (do približno 1.300 m). Piva je znana po turkizni barvi in umetnem Pivskem jezeru. Reka Drina, dolga približno 346 kilometrov, je pomemben desni pritok Save in v spodnjem delu svojega toka tvori državno mejo med Bosno in Hercegovino ter Srbijo. Skozi stoletja je predstavljala stičišče različnih kultur, kar je Ivo Andrić mojstrsko upodobil v romanu Most na Drini, kjer skozi zgodbo mesta Višegrad in znamenitega mostu Mehmed Paše Sokolovića oživi večstoletni utrip življenja ob tej reki.

Od meje smo nadaljevali ob reki Pivi do cilja etape, kjer smo se nastanili v rafting centru tik nad reko.

Naslednji dan nas je čakalo posebno doživetje – rafting po Tari. Že v rafting centru smo si nadeli neoprenska oblačila, čelade in rešilne jopiče, nato pa smo se s terenskimi vozili odpeljali na izhodišče. Vsaka ekipa se je vkrcala v svoje vozilo, raft pa je bil pritrjen na strehi. Na izhodiščni točki smo rafte prenesli do vode, prijeli za vesla in po varnostnih navodilih skiperja začeli spust po reki. Po 13 kilometrih veslanja skozi brzice smo se polni vtisov vrnili v rafting center.

Preostanek dneva je bil namenjen počitku. Za nami je bil dan za sprostitev, pred nami pa nadaljevanje poti skozi Dinaride – že v četrti državi naše poti.