Odkrivanje lepot južne Španije

Andaluzijski dnevnik (2)

Granada se mi je vtisnila v spomin že, ko sem skozi majhno letalsko okno opazovala od sonca ožgano špansko ravnino in se je globoko pod nami proti nebu dvigoval mogočen gorski masiv Sierre Nevade. Pod njim je bilo v velikem neredu posejano belo rjavo mesto, nad katerim je kraljeval njen simbol – kompleks palače, trdnjave in vrtov nasridske dinastije.

Ponos nasridske dinastije

Da je Alhambra resnično edinstven simbol, ne le Granade, temveč celotne Andaluzije, sem spoznala, ko sva se z Nejcem na zgodnje prvomajsko jutro podala na ogled parka Generalife, ki s svojimi kombinacijami živobarvnega cvetja, bujnega rastlinja ter vzdrževanih dvorišč in poti, tako zelo značilnih za muslimanko dinastijo nasridskih vladarjev, privabljal turiste iz celega sveta. Tisti dan pa je bilo košato rastlinje za vse prišleke tudi močno potrebno pribežališče pred žgočim soncem in prvim španskim vročinskim valom. Sprehod sva nadaljevala do Alcazabe – vojaške utrdbe s številnimi stolpi, ki so včasih zagotavljali dober pregled nad okoliško nevarnostjo, midva pa sva se na vrhu prepustila čisti turistični brezskrbnosti in uživala v čudovitih razgledih.

Turistični sprehod

V Granado naju je poleg pestre zgodovine in kulture zvabilo tudi prijateljstvo, ki sva ga s slovensko-špansko domačinko Mašo ohranjala že vse od naše študentske izmenjave na Portugalskem. Kot se za ležerno špansko kulturo spodobi, naju je najprej povabila v tradicionalni španski bar Bodegas Castaneda, kjer smo ob hladnem pivu in okusnih tapasih nadoknadili zamujeno leto. Pot nas je nato vodila po ulicah Alcaceire, polnih spominkov in lokalnih izdelkov, do najstarejše četrti v Granadi – Albaicin, ki me je navdušila s svojimi ozkimi ulicami, pobeljenimi hišami in značilno mavrsko arhitekturo. Če bi Ulici žalostnih sledili še naprej, soseska Albaicina kaj kmalu preide v četrt Sacramonte, ki je znana po hišah in sobah, izdolbenih v skalo, v katerih vsak večer organizirajo predstave flamenka. Nas pa je pot zanesla proti tržnici Mercado San Agustin – skupku številnih bogato obloženih stojnic, ki se šibijo pod svežo zelenjavo, sadjem in kulinaričnimi dobrotami.

Ko mesto zaživi

Ulice so v Granadi resnično zaživele šele, ko je zašlo vroče sonce in so po nekaj urah popoldanske sieste vrata začele odpirati restavracije in številni majhni bari. Z Nejcem sva zasedla eno izmed treh stoječih miz pred barom Casa Julio 1947 in ob opazovanju mimoidočih turistov načrtovala naslednji dan ter uživala pestri izbiri tapasov, ki jih je, skupaj z nekaj kozarci hladnega tinta, vztrajno prinašal in odnašal dobrodušen lastnik.

(Se nadaljuje)