Odkrivanje lepot južne Španije

Andaluzijski dnevnik (4)

Pravijo, da je najboljše treba prihraniti za konec. Rek, ki sva se ga držala tudi midva z Nejcem – in zadnje dni v Andaluziji preživela med gostimi krošnjami starih hrastov v naravnem parku Sierra de Grazalema ter se namakala v toplem oceanu ob neskončnih peščenih obalah Cadiza.

Kraška pokrajina med Cadizom in Malago

Na skrajnem severnem robu naravnega parka Sierra de Grazalema je med strme pečine ugnezdena majhna bela vasica Zahara de la Sierra. Ozke tlakovane ulice, pobeljena pročelja z barvnimi polkni in majhen senčen trg so dajali vtis stereotipne, a čudovite vasice daleč stran od turističnega vrveža. Po namestitvi in sprehodu skozi središče sva tik ob robu razgledne ploščadi Canape zagledala majhno turistično pisarno. Kot naročeno! Pred načrtovanim pohodom v kanjon Garganta Verde sva si namreč morala urediti še vsa potrebna dovoljenja za vstop v del parka, kamor je sicer v poletnih mesecih zaradi velike nevarnosti požarov strogo prepovedano hoditi. Gospa v pisarni nama je v polomljeni angleščini razložila, da so dovoljenja za obisk soteske žal pošla, in nama predlagala sprehod po poti Los Llanos de Rabel. »Čudovita pot v samo osrčje naravnega parka,« je dodala, ko je videla najina razočarana obraza, in naju oštela, da si morava dovoljenja za Pinsapar, El Toroen, Garganta Verde in Llanos del Rabel naslednjič urediti prej.

Čez prelaz in proti Atlantiku

Po obilnem zajtrku sva ubrala ozko strmo cesto proti okoliškemu hribovju, topel veter pa je nosil vonj po borovcih, ki je spominjal na poletje. Sprehod po parku je presegel najina pričakovanja – uživala sva ob pogledu na mogočne stare hraste in mandljeva drevesa, zanimivo oblikovano kraško pokrajino ter ozke doline, ki so nakazovali začetke številnih sotesk. Deset kilometrov dolgo krožno pot sva zaključila v dobrih treh urah, na hitro pomalicala kar v avtu in se odpravila višje, proti prelazu Puerto de las Palomas. Za pot do najinega naslednjega postanka ob obali Atlantika sva namreč izbrala daljšo, a izredno razgledno cesto čez 1190 metrov visok prelaz, ki naju je v dveh urah pripeljala do turističnega naselja Fuente del Gallo.

Ob obalah Atlantskega oceana

Imenitne vile in številni hoteli so tiste prve majske dni samevali ob dolgi peščeni obali, ki se je v zgodnjih jutrih preobrazila v več kilometrov dolgo atletsko stezo, popoldne pa so atlantski veter izkoristili srfarji in jadralci. Ker je Fuente del Gallo od Cadiza oddaljen le dobre pol ure vožnje, sva se že v naslednjih dneh podala tudi na raziskovanje tega znamenitega španskega mesta.

(Se nadaljuje)