Takole sta stevardesa in pilot predala letalsko vozovnico. / Foto: osebni arhiv
Pariz imamo mi doma
Andrej Sitar je v začetku lanskega decembra praznoval osemdeseti rojstni dan. Odraščal je na majhni kmetiji pri Naurnu v Šenčurju, od koder tudi ime, po katerem ga na vasi poznajo: Naurnov Andri. Vnuki so prišli na idejo, da ga z zapisom o praznovanju presenetijo tudi v Gorenjskem glasu.
Bil je najmlajši od šestih otrok, očeta Cirila je izgubil že zgodaj, ko je bil star okoli 18 let, zelo pa je bil navezan na mamo Ivano. In da izjemno rad pripoveduje o dogodivščinah iz svojega otroštva, nam je še zaupala sogovornica Ines Blaž Kok.
Igra jo od otroških let, ko je najprej 'igral' na potrgane gumbe bratove srajce, smo izvedeli. Doma si v tistem trenutku niti harmonike niti glasbene šole, ki jo je želel obiskovati, pač niso mogli privoščiti. Vseeno je ljubezen do glasbila ostala in preživela. Kasneje je igral v narodnozabavnem ansamblu Veseli topničarji. Njihova člana sta bila nekoč tudi nekdanji snemalec na Televiziji Slovenija Tine Golob in cerkljanski župan Franc Čebulj.
Kasneje je opravil tehniško šolo, upokojitev pa je Andrej Sitar dočakal kot vodja lakirnice v takratni Iskri. »Po upokojitvi ni sedel križem rok,« je poudarila Ines Blaž Kok. »Njegove roke so vedno našle delo. Z ženo Majdo sta vedno z veseljem priskočila na pomoč tudi hčerkama in trem vnukom – Ines, Domnu in Pii.«
Soprogo Magdaleno, po domače Končovo Majdo, je Andrej spoznal na Suhi pri Predosljah, in sicer na gledališki igri. Poročila sta se leta 1968 in kmalu dobila hčerko Matejo, kasneje pa še Damjano. Najprej sta živela v majhni, neogrevani sobici, ki se je držala njegove rojstne hiše, nato pa sta začela graditi lastno hišo, ki, kot slavljenec velikokrat pove, stoji na mestu, kjer so bile prej posajene jablane, ki so obrodile najslajša jabolka, kakršnih se danes ne da več dobiti.
V času po upokojitvi je Andrej Sitar razvil še svojo ljubezen do slikanja. Najraje slika tihožitja in krajino, v zadnjem obdobju pa se je podal tudi v bolj abstraktne vode. Je član likovnega društva Preddvorski samorastniki, v Šenčurju je že imel samostojno razstavo svojih slikarskih del, občasno pa razstavlja tudi drugje. Med drugim je bil tudi že nagrajen na preddvorskem ekstemporu.
»Ker je ata Andrej, kot ga kličemo, vedno prvi, ko je treba kaj ušpičiti, smo ga domači skupaj s sosedi in prijatelji na predvečer njegovega osemdesetega rojstnega dne pred domačo hišo v Šenčurju presenetili s postavitvijo praznično okrašenega mlaja s harmoniko na njem. Za glasbeno razpoloženje so ob postavljanju na harmoniki, kitari in baritonu poskrbeli njegovi prijatelji. Glavno presenečenje pa je bila harmonikarica Tjaša Božič, ki nas je vse navdušila s svojim nastopom,« opisuje 2. december zvečer Ines Blaž Kok.
Rojstnodnevno zabavo je potem nekaj dni kasneje gostila Domačija Vodnik v Adergasu, praznovanje pa je potekalo v krogu družine in prijateljev. Da so ljudi zasrbele pete, je poskrbel duo King, ob zvokih harmonike pa so uživali tudi štirje slavljenčevi pravnuki: Mia, Lenart, Alex in Drejc.
Za vezno besedilo programa je skrbela Majda Grošelj, nekdaj voditeljica na Radiu Veseljak in nečakinja Andreja Sitarja. Obenem je on tudi avtor besedila in glasbe pesmi Roža, gorska roža, ki jo Grošljeva prepeva skupaj z ansamblom Čudežni dečki.
Sledilo je še eno glasbeno presenečenje. Najprej je zapel in zaigral Anže Šuštar, potem pa je nastopila še njegova soproga Alenka Gotar. »Andrej ni mogel verjeti svojim ušesom.« Na koncu sta na zabavo prispela še pilot in stevardesa ter mu v kovčku prinesla glavno darilo ob osemdesetem rojstnem dnevu: letalsko vozovnico za praznični tridnevni izlet v Pariz.
Že čez teden dni je tako Andrej Sitar prvič sedel na letalo in v družbi vnukov in ene od hčerk pristal v Parizu. Eno izmed glavnih doživetij v znamenitem francoskem mestu je bil zagotovo ogled galerije Louvre. Ob njegovem jubileju je slavljenčevo spremstvo izkoristilo priložnost in prosilo kustose, da mu omogočijo ogled da Vincijeve Mone Lize od blizu, kar je bil kar zahteven podvig, a kot meni Kokova, ob množici ljudi tudi pravi čudež.
Družba si je Pariz z Eifflovega stolpa ogledala ponoči, peljali so se s tuktukom od Louvra do katedrale Notre-Dame in z gondolo na najvišji predel Pariza Montmartre, si ogledali Moulin Rouge in Versajsko palačo. In Andrej Sitar je vse dni sledil tempu. »Leta niso bila ovira za vožnjo z metrojem, vse prehojene stopnice na podhodih in niti za stanje v vrstah za ogled znamenitosti v mrazu,« ni skrivala ponosa njegova vnukinja in zaključila: »Pariz je bil za vse nas enkratna priložnost za krepitev družinskih vezi. Časa, ki ga imamo drug za drugega, je namreč vedno premalo. Ob prihodu domov pa smo se vsi strinjali z atovo izjavo: 'Pariz imamo mi doma!'«