Po Apeninskem polotoku, 13. del

Zadnja etapa lanske Ar-kolo-navtske avanture se je začela v mestu Noci, na planoti notranje Apulije, dobrih štiristo metrov nad morjem. Pred nami je bil še zadnji cilj – Brindisi, pristaniško mesto na polotoku Salento, ki ga zaradi oblike pogosto imenujejo kar peta italijanskega škornja.

Ko smo zapustili Noci, smo zavili na mirne lokalne ceste. Kolesarili smo med polji, travniki in oljčnimi nasadi, kjer nas je ves čas spremljala značilna podoba apulijskega podeželja. Ob cesti so se vrstile suhozidne kamnite ograde, zgrajene iz lokalnega apnenca, ki že stoletja razmejujejo parcele in varujejo zemljo pred erozijo. Kmalu so se ob poti začeli pojavljati prvi trulli – majhne bele hiške s stožčastimi strehami, pravi simbol tega dela Italije.

Po 15 kilometrih smo prispeli v Alberobello, mestece z nekaj več kot deset tisoč prebivalci, ki slovi prav po trullih. Staro jedro je kot iz pravljice, zato ni presenetljivo, da je uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine. Sprehod med kamnitimi hiškami je bil kot potovanje v preteklost.

Pot smo nadaljevali po valovitem podeželju skozi Locorotondo, še eno zgodovinsko mestece v deželi trullov, nato pa skozi Cisternino, Casalini in naprej do Ostunija. Belo mesto na hribu s približno trideset tisoč prebivalci je že od daleč delovalo mogočno. Od tam naprej smo počasi zapuščali gričevnato notranjost in se približevali obali.

Po prečkanju Carovigna smo zavili na mirnejše podeželske ceste in po lokalnih poteh nadaljevali proti končnemu cilju. Ko se je pred nami pojavila tabla z napisom Brindisi, je postalo jasno, da smo po dveh tednih kolesarjenja že skoraj na cilju. Sledilo je obvezno fotografiranje in še nekaj kilometrov do hotela v središču mesta, kjer smo nazdravili uspešnemu zaključku XVIII. Ar-kolo-navtske avanture.

Brindisi je pomembno pristaniško mesto v Apuliji s približno 85 tisoč prebivalci. Že v rimskih časih je bil ključna povezava med Italijo in vzhodnim Sredozemljem, saj se je prav tam končala znamenita Via Appia oz. Apijeva cesta. Simbol mesta sta antična rimska stebra ob pristanišču, med glavnimi znamenitostmi pa izstopa tudi mogočni Švabski grad.

Zadnja etapa je združila vse, kar ponuja Apulija: trulle Alberobella, bele ulice Locorotonda in Ostunija ter neskončne oljčne nasade, ki so nas spremljali vse do obale. Na celotnem potovanju smo prekolesarili Apeninski polotok od severa proti jugu ter doživeli raznolikost italijanskih pokrajin, mest in ljudi. Za nami je ostalo približno 1.100 kilometrov poti in približno deset tisoč premaganih višinskih metrov – nešteto vzponov in spustov, predvsem pa veliko lepih spominov.

Po prespani noči smo se naslednji dan z dvema kombijema odpravili na dolgo pot proti domu. Na poti smo še enkrat prenočili v mestu Cattolica, nato pa se polni vtisov, utrujeni, a zadovoljni vrnili domov.