Po Apeninskem polotoku, 2. del

Drugo etapo smo začeli v letoviškem naselju Lido di Pomposa. Zrak je bil svež, morje mirno, mi pa pripravljeni na najdaljšo, 101-kilometrsko etapo celotnega potovanja. Skozi obmorsko letovišče Lido degli Scacchi smo kmalu prispeli v Porto Garibaldi, najstarejše izmed sedmih letovišč Comacchio (Lidi di Comacchio). Kraj, ki se je nekdaj imenoval Magnavaca, danes pa nosi ime po italijanskem narodnem junaku Garibaldiju, je že na prvi pogled razkril ribiško identiteto: kanal, stare barke, viseče mreže in značilne koče na kolih. Kanal smo morali prečkati po zelo prometni cesti, a smo takoj zatem zavili na mirnejšo vzporedno pot, kjer smo znova ujeli pravi kolesarski ritem.

Nadaljevali smo skozi Lido degli Estensi in Lido di Spina, še dveh letovišč Comacchia, nato pa zapustili obalo in nadaljevali ob kanalih in mirnih plitvinah z lesenimi pomoli in ribiškimi mrežami. Pri ribiški postaji Bellocchio smo zavili na nasip Argine degli Angeli (Nabrežje angelov), ki se je izkazal za pravo kolesarsko poslastico. Več kot pet kilometrov dolg nasip čez laguno Valle Lido di Magnavacca ponuja edinstven občutek – ozke poti, voda na obeh straneh, nad glavo odprto nebo in vtis, da lebdiš med kopnim in morjem. Ime Nabrežje angelov je v takšnem okolju skoraj samoumevno. Ta izjemni nasip leži v južnem delu Valli di Comacchio (doline Comacchio), ki je del Parka delte reke Pad v Emiliji-Romanji. Park je od leta 1999 pod Unescovo zaščito.

Ko smo pri ribiški postaji Volta Scirocco zapustili angelski nasip, smo še nekaj časa sledili kanalom, nato pa se za nekaj časa poslovili od vode. Po ravninah Emilije-Romanje, mimo travnikov in njiv ter skozi vas San Romualdo, smo prispeli v Raveno, nekdanjo prestolnico Zahodnega rimskega cesarstva. To, nekdaj pristaniško mesto, ki je danes od morja oddaljeno deset kilometrov, nas je očaralo z bogato zgodovino. Čudoviti mozaiki, Mavzolej Gale Placidije, zadnje počivališče Danteja Alighierija in druge znamenitosti puščajo vtis, da hodiš po ulicah, kjer čas teče nekoliko počasneje.

Ko smo zapustili Raveno, se je pokrajina znova povsem odprla. Skozi gozdove, čez polja in mimo številnih jezer smo znova dosegli obalo v Lido di Savio. Nadaljevali smo ob morju do Cervie, znane po parku solin, nato pa še do slikovitega pristaniškega mesta Cesenatico. Tam nas je pričakal Porto Canale Leonardesco (Leonardovo pristanišče v kanalu), ki ga je leta 1502 zasnoval Leonardo da Vinci in danes deluje kot pomorski muzej na prostem – obnovljene lesene ladje z visokimi jambori in pisanimi jadri že na prvi pogled pripovedujejo zgodbe preteklosti.

Ko smo prispeli v Bellario, na cilj druge etape, nas je preveval prijeten občutek utrujenosti in zadovoljstva, saj smo uspešno zaključili še eno poglavje naše Ar-kolo-navtske avanture.