Počasi, po starem in z veliko veselja

Lesce – Volkswagnovi hrošči, kot jim še danes rečemo zaradi majhnosti in na prvi pogled malce okorne okrogle oblike, so bili pred pol stoletja pogosti tudi na naših cestah. »Bili so ljudsko vozilo, zelo priljubljeni zaradi svoje zanesljivosti in vzdržljivosti,« je povedala Ana Vidic, tajnica VW hrošč kluba Slovenija, ki je letos praznoval tri desetletja obstoja.

Prav zaradi svoje priljubljenosti in tako rekoč neuničljivosti so med ljubitelji starodobnih vozil izjemno cenjeni še danes; ob posebnih priložnostih, kakršno je bilo tudi nedavno srečanje v Lescah, jih je mogoče videti, kako se v umirjenem ritmu po lokalnih cestah prebijajo do cilja. Ne le v Evropi, tudi v Združenih državah Amerike je mogoče še danes srečati katero od teh pisanih jeklenih žuželk.

Na srečanje v Lesce jih je letos prišlo 234, na pot v Slovenijo so se odpravili iz 14 držav – eden od kombijev je prevozil vso pot iz Velike Britanije. Kot je še povedala Ana Vidic, so v slovenskem klubu veseli, da je prav to srečanje med najbolj priljubljenimi, vsekakor pa je slovenska prireditev tudi največja v tem delu Evrope.

»Naše je znano kot družinsko srečanje, na katero se že vrsto let vračajo lastniki starodobnih Volkswagnovih vozil. Udeleženci iz tujine pridejo že pred začetkom in ga povežejo s počitnicami. Zadnja leta tako gostje iz tujine predstavljajo že polovico vseh udeležencev.«

Letošnje srečanje, kot že rečeno, je bilo jubilejno, trideseto. Okroglo obletnico bi morali praznovati že prej, pa je v zadnjih letih dve srečanji odnesla epidemija, lansko pa huda neurja, ki so ravno v tem času divjala po Sloveniji.

Tokratno srečanje je bilo tudi humanitarno obarvano, saj so v sodelovanju z Društvom Viljem Julijan zbirali sredstva za pomoč deklici Karolini.

Tako kot udeleženci so bili po koncu druženja s prireditvijo zadovoljni tudi organizatorji, je še povedala Ana Vidic, tudi sama ljubiteljica vožnje z legendarnim hroščem. »Kaj pa vem, zakaj mi je tako všeč ...« je malo pomišljala ob vprašanju, po čem se najbolj razlikujejo od sodobnih jeklenih konjičkov. »Neuničljivi so. In preprosti za 'pošraufat'. Čez zimo jih pospravimo in spomladi kar ne moremo pričakati, kdaj jih bomo pripravili za prvo vožnjo v sezoni. Sama sem se takoj po srečanju v Lescah z mojim odpeljala na morje. Prelepo je bilo: ni hitenja, po 'lokalkah' ni gneče ... Že pot na dopust je lepa sama po sebi, to pa je v današnjih časih redko.«