Počutila sem se kot Nina iz Ivančne

Nina Pušlar, kako skrbite za svojo dušo in telo?

Vedno skrbim, da se dobro počutim, da ni vse samo delo, čeprav je glasba postala moj način življenja in je ne dojemam kot delo. Prepletena je v mojem vsakdanu, tudi na dopustu kdaj odgovorim na kak intervju, objavim fotografije s koncertov, ampak mi to ni odveč. Potem grem malo v vodo, si vzamem prosto popoldne, večer. Letos sem imela morski dopust. Po navadi poleti vedno kaj ustvarjamo ali pripravljamo nov album ali imamo ogromno koncertov ter se pripravljamo na kak večji dogodek. Tokrat pa je bil ta večji dogodek že pred poletjem, koncert v Ivančni Gorici, tako da sem si potem vzela nekaj časa za morje, malo napolnila baterije, se ozrla nazaj, kaj se je zgodilo, in pogledala tudi v prihodnost ter prišla nazaj polna energije za poletne koncerte.

Poznamo vas kot pozitivno naravno in nasmejano osebo.

Seveda pridejo tudi težki dnevi, preizkušnje, obdobja, tudi jaz sem jih kar nekaj imela v dvajsetih letih ustvarjanja. Takšni trenutki so del naših življenj. Brez težkih obdobij ne bi cenil tistih lepih ali pa takšnih, ko premagaš neko težko preizkušnjo. Tu so mi vedno prišle naproti tudi moje pesmi. Mislim, da so v najbolj težkih obdobjih nastale tudi moje najbolj pozitivne pesmi, saj sem jih potrebovala takrat v življenju, na primer Svet je tvoj ali pa ena, ki ni bila nikoli radijski singel, je pa na mojem albumu Nina, pesem Naj nič te ne ustavi. Ali recimo pesem Ujemi ritem. Takšnih se spomnim tudi takrat, ko je nekaj težko. Pa niti ni nujno, da gre za zelo težko preizkušnjo, saj te lahko včasih malce vznemiri le kak telefonski pogovor, pa si rečeš: ah, saj bo čez deset minut že bolje. Za večino časa pa lahko rečem, da sem pozitivna, zadovoljna, da sem srečna in tudi skrbim za to, da se v svoji koži dobro počutim, in se trudim, da vzpostavljam notranji mir. Lahko rečem, da ko ti glasba postane način življenja in ko res rad nekaj počneš, te tudi zelo polni. Včasih pa si tudi iztrošen. Pa niti ne od koncertov, ampak od vseh priprav, ki so sestavni del tega, kar počneš in ustvarjaš. Kar me najbolj utrudi, so organizacijske priprave, ki pa jih imam hkrati tudi zelo rada.

Ko ste stopili na oder v Ivančni Gorici, ste se počutili kot zvezdnica?

Počutila sem se kot Nina iz Ivančne. (nasmeh) Sem si pa želela pripraviti nekaj posebnega na tem stadionu svojega otroštva, mladosti, na stadionu pod domačo hišo. Ko sem prišla na oder, je bil tako lep trenutek, ko sem zagledala svojo domačo hišo, dan je še bil, in sem jo direktno videla, meni je bilo to tako nekaj lepega. Želela sem si narediti nekaj drugačnega, česar tudi jaz še nisem imela. Ni bilo tako preprosto ljudi iz vse Slovenije spraviti v Ivančno Gorico … A sodeč po odzivih, je bilo občinstvo navdušeno na tem, kar smo pripravili, saj smo vse to pripravili s srcem, z žarom in iskricami v očeh.

Se vam zdi, da boste zdaj, ko ste poželi taka koncertna uspeha, kot sta bila pred leti v Stožicah in letos v Ivančni Gorici, z večjo samozavestjo stopili pred občinstvo v amfiteatru Škofjeloškega gradu?

Malce drugačni občutki me zagotovo res prevevajo. Lahko rečem, da sem odraščala ob svojem občinstvu, glasbi, koncertih, ob različnih koncertnih prizoriščih, na katerih sem se kalila. V enem segmentu je pravzaprav občutek, ko stopim na oder, enak, saj si vsak koncert želim užiti, kot da je prvič. Vsakič stopim na oder radostno in z otroško energijo, kaj bo pa danes, kako bo danes … Zagotovo pa je drugače, ko narediš nek večji koncert. Tudi od pesmi je veliko odvisno, ko jih ljudje vzamejo za svoje, to so njihove življenjske zgodbe. To je tako, da imaš najprej samo eno svojo pesem, potem dve, tri, štiri, pet, deset. Ko prideš do tega, da imaš dvajset pesmi, ki jih občinstvo pozna ... – to je res dober občutek.

Kakšne so vaše izkušnje z gorenjskim občinstvom?

Največ nastopov imam na Štajerskem in Gorenjskem. Nikoli ne bom pozabila koncerta v Kranju, ko se je prvič na moji glasbeni poti zgodilo, da je občinstvo od začetka do konca samo pelo moje pesmi. Pa tudi večina mojih pesmi je nastala na Gorenjskem. Pri prvi pesmi sem sodelovala z Matjažem in Uršo Vlašič ter Boštjanom Grabnarjem, ki je bil takrat tudi producent in naš mentor v oddaji Bitka talentov. Potem smo skupaj ustvarili mojo prvo pesem Ni ona in potem še kar nekaj pesmi v teh dvajsetih letih. Tako da me glasbeni spomini močno vežejo na Gorenjsko, pa seveda koncerti, občinstvo ...

Spomini vas vežejo tudi na Škofjo Loko.

Res je. Eden izmed mojih prvih koncertov je bil prav v Škofji Loki, in sicer na Mestnem trgu, malce je zagodlo vreme, bili smo pod dežniki, ampak kljub vsemu je prišlo ogromno ljudi, tako da je bil koncert zares lep.

Na Škofjeloški grad prihajate že tretjič.

Res je, a prav na tem prizorišču, v grajskem amfiteatru, bom nastopila prvič. Dvakrat sem imela koncert na grajskem dvorišču, nazadnje pred petimi leti, zdaj sem prvič dobila povabilo v amfiteater. Tam smo že igrali muzikal Cvetje v jeseni, a svojega koncerta tam še nisem imela. Tako da se zelo veselim, saj je že dvorišče prekrasno, a ta amfiteater je nekaj prav posebnega. Tam je res neka krasna energija, sem jo že doživela kot Meta v Cvetju v jeseni, zdaj si jo pa želim doživeti še kot Nina.

Koncert bo torej v petek, 29. avgusta. Kaj pripravljate za občinstvo v Škofji Loki ob dvajsetletnici nastopanja?

Vrnili se bomo na moje glasbene začetke pred dvajsetimi leti. Zazvenela bo moja prva pesem Ni ona v originalni izvedbi, a z razširjeno glasbeno zasedbo, ki prihaja z menoj na Škofjeloški grad. Lahko boste slišali tudi pesem New York, New York, to je pesem, s katero sem odprla in tudi zaključila tekmovanje v Bitki talentov, prav s to pesmijo sem zmagala pred dvajsetimi leti. Pripravljam seveda glasbeno presenečenje, svojo čisto novo pesem Nemirna kri, za zdaj jo izvajamo samo na koncertih, ni še prišla na radijske postaje, bo pa v jesenskem času.