Podelili kar tri zlate ribice

Festival svobodne video produkcije, ki sicer primarno ni žanrsko opredeljen, iščejo pa se, poleg vsebine, tudi presežki v uporabi produkcijskih tehnik in načinov izdelave del, razvoj video produkcije in deljenje izkušenj, je ponovno gostila velika dvorana Doma kulture Kamnik. Potekal je v organizaciji Mladinskega centra Kotlovnica ob podpori Območne izpostave Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti Kamnik, Občine Kamnik, Javnega zavoda za kulturo Kamnik, Urada Republike Slovenije za mladino in Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.

Če so lani na projekciji predvajali okoli 30 del, jih je bilo letos precej več. Od 55 prejetih se je namreč kar 43 uspelo uvrstiti v festivalsko projekcijo, ki jo je velika dvorana gostila praktično ves dan: s predvajanjem so začeli ob 11. uri, zaključili pa nekaj po osmi zvečer, ko sta sledila tudi podelitev priznanj ter krajši pogovor z nagrajenci. Kot sta na odru ugotovila Matic Sterle in Andrej Podbevšek, ki sta tudi podeljevala priznanja in v nadaljevanju povezovala pogovor, bi veljalo prihodnje leto k festivalski projekciji pristopiti drugače, če bo izbor filmov spet tako velik, saj je slabih devet ur gledanja v enem kosu kar veliko. Z ugotovitvijo se nas je poleg nagrajencev in njihovih glavnih »fanov« peščica obiskovalcev v danem trenutku zelo strinjala. Izbor filmov na festivalu je bil namreč res pester, možnost primerjav ogromna, izbor tem za debate ustvarjalcev in gledalcev pa ravno tako velik, le da je bilo slednjih res malo.

Na programskem listu smo prepoznali nekatere režiserje. Na primer Kranjčana Andreja Štularja, sodelovala je tudi njegova hči Ana Štular; Ven Jemeršić se je kot režiser podpisal kar pod pet predvajanih filmov; kot zadnji je bil tik pred razglasitvijo na primer tokrat predvajan filmček še enega Kranjčana, Roka Bohinca. Niso manjkali tudi domači ustvarjalci, Kamničani.

Komisija je tokrat izbrala tri dela – torej je podelila tri zlate ribice, kot imenujejo festivalska priznanja.

Prva je šla v roke režiserke Brine Fekonja za Tempomaximus, štiriminutni stop motion film, ki poskuša odgovoriti na povsem vsakdanje vprašanje: kako prekiniti zanko, v katero se vpletemo, ko zaključimo eno nalogo, medtem pa nas že čaka nova … Pika Terpin je dobila zlato ribico za animirani videospot pesmi I'm Not Laughing Anymore čikaške glasbenice Left At London, kjer si kriza duševnega zdravja in zdravstvene oskrbe podata roke v barvito atmosferičnem prikazu nenavadnega spleta dogodkov, ki se začne v čisto navadnem baru. Tretjo zlato ribico oziroma priznanje za perspektivno produkcijsko ekipo pa je prejel Hiems (režija: Jaša Šalabalija, Mia Mihaela Pučnik), igrani fantazijski film, ki pripoveduje zgodbo mitičnega Kurenta. Njegovo dolgotrajno poslanstvo preganjanja zime se nenadoma konča, zato se mora spopasti z zlobnimi silami, da si povrne moč. Organizatorji festivala so pojasnili, da so se za podelitev tretjega priznanja odločili na podlagi tega filma in dodatnih dveh prijavljenih del (Laiki in Kako mi je civilizacija brez srca ukradla srce), saj je vodstvo festivala prepoznalo perspektivnost ustvarjalne ekipe in tako podelilo posebno nagrado za perspektivno produkcijo. Komisija festivala se je sicer za posebno nagrado odločila tudi že leta 2015, ko so jo podelili sedaj priznanemu režiserju Luki Štiglu, avtorju filma Štokholm in uspešnih serij Truplo in Hiša ljubezni, smo še izvedeli.